Shra­nje­va­nje objektov in shra­nje­va­nje blokov sta dve ar­hi­tek­tu­ri shra­nje­va­nja, ki se bistveno raz­li­ku­je­ta po strukturi, dostopu in namenu. Ključna razlika med shra­nje­va­njem objektov in shra­nje­va­njem blokov je, da prvo shranjuje podatke kot objekte z me­ta­po­dat­ki prek API, medtem ko drugo deli podatke na na­slo­vlji­ve bloke, ki se upra­vlja­jo ne­po­sre­dno prek ope­ra­cij­ske­ga sistema.

Kaj sta objektno in blokovno shra­nje­va­nje?

Shra­nje­va­nje objektov je sodobna ar­hi­tek­tu­ra shra­nje­va­nja, pri kateri se podatki shra­nju­je­jo kot objekti. Vsak objekt je se­sta­vljen iz dejanskih podatkov, me­ta­po­dat­kov in edin­stve­ne­ga iden­ti­fi­ka­tor­ja. Ti objekti so shranjeni v ravnem imenskem prostoru. To pomeni, da so vsi shranjeni objekti or­ga­ni­zi­ra­ni na isti ravni. Ni hi­e­rar­hič­ne strukture, kot so mape ali imeniki, kot v da­to­teč­nih sistemih. Do po­dat­kov­nih objektov v shra­nje­va­nju objektov je običajno mogoče dostopati prek API-ja na podlagi HTTP.

Blokovno shra­nje­va­nje pa, kot že ime pove, podatke razdeli na enako velike, fiksne bloke, od katerih ima vsak svoj edinstven naslov. Vsak blok vsebuje samo surove podatke, brez dodatnih me­ta­po­dat­kov ali kon­te­kstu­al­nih in­for­ma­cij. Sistem, ki dostopa do teh podatkov – običajno ope­ra­cij­ski sistem ali vir­tu­a­li­za­cij­ska platforma – je odgovoren za razlago strukture in pomena shra­nje­nih podatkov. Z vidika ope­ra­cij­ske­ga sistema se blokovno shra­nje­va­nje obnaša kot fizični trdi disk ali SSD: lahko se razdelijo, for­ma­ti­ra­ta in upo­ra­blja­ta za različne apli­ka­ci­je.

Pregled objek­tne­ga in blo­kov­ne­ga shra­nje­va­nja

V naslednji tabeli najdete pregled glavnih razlik med „shra­nje­va­njem objektov in shra­nje­va­njem blokov“ v ne­po­sre­dni pri­mer­ja­vi:

Zna­čil­nost Shra­nje­va­nje objektov Blokovno shra­nje­va­nje
Struktura podatkov Objekti z me­ta­po­dat­ki Po­dat­kov­ni bloki brez konteksta
Dostop HTTP(S) (REST API-ji) Ne­po­sre­dno prek ope­ra­cij­ske­ga sistema
Zamuda Visoka Nizka
Ska­la­bil­nost Visoka (idealna za oblak) Omejena, večinoma lokalna ali prek SAN
Me­ta­po­dat­ki Obsežni, ki jih določi uporabnik Skoraj ali sploh ni prisotnih
Primeri uporabe Varnostne kopije, mediji, veliki podatki Baze podatkov, ope­ra­cij­ski sistemi, diski VM
Stroški Cenejši na TB za velike količine podatkov Dražje, zlasti za visoko zmogljive sisteme
Pri­la­go­dlji­vost Primerna za ne­struk­tu­ri­ra­ne podatke, do katerih se dostopa redko Primerno za struk­tu­ri­ra­ne podatke, ki se pogosto upo­ra­blja­jo

Kako delujejo shra­nje­va­nje objektov in blokov

Shra­nje­va­nje objektov shranjuje podatke kot tridelne objekte:

  • dejanski podatki o upo­rab­ni­ku (npr. slika ali video)
  • me­ta­po­dat­ki (dodatne in­for­ma­ci­je, kot so datum nastanka, vrsta datoteke ali oznake po meri)
  • edinstven ključ, ki služi kot naslov

Ti objekti so shranjeni v ravnem imenskem prostoru. Tehnično gledano je to eno­stav­nej­še in bolj pri­la­go­dlji­vo, saj ni potrebe po upra­vlja­nju zapletene strukture imenikov. Dostop je mogoč prek protokola HTTP, običajno prek REST API-jev. Apli­ka­ci­je ko­mu­ni­ci­ra­jo s shra­nje­val­ni­kom kot s spletno sto­ri­tvi­jo. Mnoge storitve v oblaku, kot sta Amazon S3 ali Google Cloud Storage, temeljijo na tej teh­no­lo­gi­ji. Shra­nje­va­nje objektov je mogoče raz­po­re­di­ti po vsem svetu, kar omogoča hkratno shra­nje­va­nje podatkov na več lokacijah. To izboljša odpornost na napake in globalno raz­po­lo­žlji­vost.

Blokovno shra­nje­va­nje deluje podobno kot tra­di­ci­o­nal­ni disk ali trdi disk. Tukaj so podatki raz­de­lje­ni v enako velike bloke, vsakemu pa je dodeljen naslov. Ti bloki ne vsebujejo me­ta­po­dat­kov. To pomeni, da je od­go­vor­nost ope­ra­cij­ske­ga sistema ali apli­ka­ci­je na vrhu (npr. datotečni sistem ali baza podatkov), da ve, kateri bloki sodijo skupaj. Blokovno shra­nje­va­nje se pogosto za­go­ta­vlja prek omrežja SAN (Storage Area Network) ali prek omrežnega protokola iSCSI. Shra­nje­va­nje se nato ope­ra­cij­ske­mu sistemu prikaže kot lokalni disk in ga je mogoče normalno razdeliti, for­ma­ti­ra­ti in zapisati.

Razlike in po­dob­no­sti med shra­nje­va­njem objektov in shra­nje­va­njem blokov

Čeprav objektno shra­nje­va­nje in blokovno shra­nje­va­nje služita za shra­nje­va­nje podatkov, se bistveno raz­li­ku­je­ta v strukturi, dostopu in uporabi. Največja razlika je v načinu or­ga­ni­za­ci­je podatkov. Glede za­ka­sni­tve in zmo­glji­vo­sti ima blokovno shra­nje­va­nje nekaj prednosti, saj omogoča hiter dostop na ravni blokov. Objektno shra­nje­va­nje pa se odlikuje po ska­la­bil­no­sti in dol­go­roč­nem hranjenju podatkov.

Obe vrsti shra­nje­va­nja imata skupno to, da se pogosto upo­ra­blja­ta v oblačnih okoljih in lahko s svojimi posebnimi la­stnost­mi učin­ko­vi­to podpirata različne delovne obre­me­ni­tve. Obe lahko sta del mešanega pristopa k shra­nje­va­nju. Poleg tega sodobne im­ple­men­ta­ci­je obeh teh­no­lo­gij v smislu za­ne­slji­vo­sti in od­por­no­sti na napake ponujajo pomembne mehanizme, kot sta re­pli­ka­ci­ja in re­dun­dan­ta. Medtem ko je blokovno shra­nje­va­nje bolj usmerjeno v zmo­glji­vost in ne­po­sre­dni nadzor, objektno shra­nje­va­nje ponuja pri­la­go­dlji­vo in stro­škov­no učin­ko­vi­to rešitev za velike količine podatkov. V sodobnih IT-okoljih se obe vrsti shra­nje­va­nja pogosto kom­bi­ni­ra­jo, da se kar najbolje iz­ko­ri­sti­jo njune prednosti.

Tipični primeri uporabe

Primeri uporabe za shra­nje­va­nje objektov

Objektno shra­nje­va­nje se pogosto uporablja za rešitve za varnostno kopiranje in ar­hi­vi­ra­nje. Zaradi visoke pri­la­go­dlji­vo­sti in stro­škov­ne učin­ko­vi­to­sti je ta rešitev idealna za dol­go­roč­no shra­nje­va­nje podatkov. Pri­lju­blje­na je tudi v omrežjih za dostavo vsebin (CDN), saj omogoča enostavno in učin­ko­vi­to di­s­tri­bu­ci­jo velikih medijskih datotek.

Druga pomembna uporaba je shra­nje­va­nje velikih količin podatkov, kot so dnevniški datoteki, podatki senzorjev ali video posnetki, saj se objekti lahko shra­nju­je­jo in ob­de­lu­je­jo neodvisno. Sodobne spletne apli­ka­ci­je in mobilne apli­ka­ci­je prav tako upo­ra­blja­jo shra­nje­va­nje objektov za shra­nje­va­nje upo­rab­ni­ških datotek, slik in do­ku­men­tov.

Primeri uporabe blo­kov­ne­ga shra­nje­va­nja

Blokovno shra­nje­va­nje je naj­pri­mer­nej­ša rešitev za baze podatkov in tran­sak­cij­ske sisteme. Možnost ne­po­sre­dne­ga dostopa do blokov za­go­ta­vlja visoko zmo­glji­vost in nizko za­ka­sni­tev. Te lastnosti so še posebej pomembne za apli­ka­ci­je, ki zahtevajo pogosto branje in za­pi­so­va­nje podatkov hkrati.

Virtualne naprave in ope­ra­cij­ski sistemi prav tako iz­ko­ri­šča­jo prednosti blo­kov­ne­ga shra­nje­va­nja, saj so odvisni od hitrega in za­ne­slji­ve­ga shra­nje­va­nja. Tudi v tra­di­ci­o­nal­nih po­dat­kov­nih centrih, kjer je ključnega pomena de­ter­mi­ni­stič­na zmo­glji­vost, se blokovno shra­nje­va­nje še vedno široko uporablja.

Prednosti in slabosti

Pri ne­po­sre­dni pri­mer­ja­vi objek­tne­ga shra­nje­va­nja in blo­kov­ne­ga shra­nje­va­nja imajo prednosti in slabosti pomembno vlogo.

Shra­nje­va­nje objektov ponuja visoko ska­la­bil­nost, enostavno in­te­gra­ci­jo prek spletnih API-jev in možnost shra­nje­va­nja obsežnih me­ta­po­dat­kov za vsak objekt. Zaradi tega je še posebej primerno za ne­struk­tu­ri­ra­ne podatke in apli­ka­ci­je, ki so bile razvite za oblak. Dostop je sicer so­raz­mer­no počasen, zato shra­nje­va­nje objektov ni tako primerno za apli­ka­ci­je, pri katerih je pomembna nizka za­ka­sni­tev.

Blokovno shra­nje­va­nje pa ponuja znatno manjšo za­ka­sni­tev in še posebej im­pre­siv­no zmo­glji­vost. Ne­po­sre­dna in­te­gra­ci­ja z vir­tu­al­ni­mi stroji ali kon­tej­ner­ji prav tako naredi blokovno shra­nje­va­nje prvo izbiro za tra­di­ci­o­nal­ne IT in­fra­struk­tu­re. Vendar pa to prinaša višje stroške in manjšo pri­la­go­dlji­vost pri obdelavi velikih, raz­pr­še­nih po­dat­kov­nih nizov.

Go to Main Menu