Pregled naj­po­memb­nej­ših ukazov v sistemu Linux

Tako kot večina sodobnih ope­ra­cij­skih sistemov tudi Linux ponuja ukazno vrstico, s katero lahko sistem upra­vlja­te prek ukazov v ukazni vrstici. Vse na­sta­vi­tve, ki jih opravite prek gra­fič­ne­ga upo­rab­ni­ške­ga vmesnika (GUI), lahko izvedete tudi prek ukazne vrstice. Pred­sta­vi­li vam bomo naj­po­memb­nej­še ukaze v sistemu Linux ter pojasnili njihovo delovanje in uporabo.

Seznam 50 naj­po­memb­nej­ših ukazov v sistemu Linux

ukaz sudo v sistemu Linux

Z ukazom sudo v sistemu Linux(kjer »su« pomeni »zamenjaj upo­rab­ni­ka«) lahko nastavite, da se program izvaja s pravicami drugega upo­rab­ni­ka. Za to je praviloma potrebno vnesti geslo. Ukaz sudo vedno zahteva geslo za upo­rab­ni­ški račun, ki se odpira.

Če ukaz vnesete brez upo­rab­ni­ške­ga imena, se kot ciljni uporabnik določi su­pe­ru­po­rab­nik root.

sudo -u USERNAME PROGRAM CALL

ukaz ls v sistemu Linux

Ukazna vrstica ls ls pomeni »list« (seznam ) in se uporablja za prikaz vsebine imenika (ime vseh datotek in map, ki se nahajajo v danem imeniku).

Sintaksa ukaza je naslednja:

ls [OPTIONS] DIRECTORY

Če ukaz ls uporabite brez navedbe imenika, prikaže vsebino tre­nu­tne­ga imenika. S pomočjo dodatnih možnosti lahko določite, katere in­for­ma­ci­je se prikažejo in kako so prikazane.

ukaz cd v sistemu Linux

Ukaz »Linux cd pomeni »spremeni imenik« in se uporablja za na­vi­ga­ci­jo po drevesu imenikov.

Sintaksa ukaza je naslednja:

cd [OPTION] DIRECTORY

Če ciljni imenik ni naveden, se cd samodejno preklopi v domači imenik upo­rab­ni­ka. Če se cd uporabi z znakom minus (-), se vrne v prejšnji imenik.

ukaz »touch« v sistemu Linux

Z ukazno vrstico »Linux touch lahko spre­me­ni­te časovne oznake dostopa in sprememb za datoteke. Če touch uporabite za datoteko, ki še ne obstaja, se ta samodejno ustvari, kar pomeni, da je ukaz primeren tudi za ustvar­ja­nje praznih datotek. Uporabite touch po na­sle­dnjem vzorcu:

touch [OPTIONS] FILE

Če želite časovni žig datoteke nastaviti na želeni datum, uporabite OPCIJO -t skupaj s podatki o času v obrazcih [YY]MMDDhhmm[.ss].

Primer:

touch -t 1703231037 file.txt

Časovni žigi za dostop in spremembe so zdaj na­sta­vlje­ni na 23. marec 2017, 10:37. Spremembo je mogoče omejiti na dostop ali časovne žige z možnostmi -a in -m. Če se ukaz touch uporabi brez možnosti -t, se uporabi trenutni časovni žig.

ukaz mkdir v sistemu Linux

Ukaz »Linux mkdir pomeni »ustvari mapo« in omogoča upo­rab­ni­kom sistema Linux ustvar­ja­nje novih map. Za ustvar­ja­nje nove mape v trenutni mapi uporabite naslednjo sintakso:

mkdir [OPTION] DIRECTORY NAME

Če naj se imenik ustvari v določenem ciljnem imeniku, navedite absolutno ali relativno pot do tega imenika.

ukaz rm v sistemu Linux

Linuxova ukazna vrstica rm (remove) trajno izbriše datoteke ali celotne mape. Uporaba ukaza temelji na naslednji sintaksi:

rm [OPTIONS] FILE/DIRECTORY

Če želite izbrisati mapo skupaj z vsemi njenimi podmapami, uporabite ukaz rm skupaj z možnostjo -R (–recursive).

ukaz rmdir v sistemu Linux

Če želite izbrisati določen imenik, uporabite ukazno vrstico rmdir (izbriši imenik) v skladu z naslednjo sintakso:

rmdir [OPTION] DIRECTORY

S rmdir lahko izbrišete le prazne mape. Če želite izbrisati mapo skupaj z vsemi da­to­te­ka­mi in podmapami, ki jih vsebuje, uporabite ukaz rm (remove) z možnostjo –r.

V drugih člankih boste našli še druge načine za brisanje datotek ali map v sistemu Linux.

ukaz mv v sistemu Linux

Linuxova ukazna vrstica mv (move) kopira datoteko ali mapo in izbriše izvirni element. Če se uporablja znotraj iste mape, se lahko z ukazom mv pre­i­me­nu­je­jo datoteke.

Poziv programa temelji na naslednji sintaksi:

mv [OPTIONS] SOURCE TARGET

ukaz cp v sistemu Linux

Ukaz Linux cp (copy) se uporablja za kopiranje datotek in map. Osnovna sintaksa ukaza je:

cp [OPTIONS] SOURCE TARGET

IZVOR je element, ki ga želite kopirati. Kot CILJ kopiranja se nato določi datoteka ali mapa. Če kot ciljno datoteko določite obstoječo datoteko, se njena vsebina prepiše z vsebino izvorne datoteke. Imate tudi možnost, da kot ciljno datoteko ustvarite novo datoteko z imenom po lastni izbiri.

ukaz pwd v sistemu Linux

Z ukazom Linux pwd (kratica za »print working directory«) lahko prikažete ime tre­nu­tne­ga delovnega imenika.

Sintaksa ukaza je naslednja:

pwd [OPTIONS]

ukaz zip v sistemu Linux

Z ukazom zip lahko več datotek stisnete v arhiv zip. Sintaksa ukaza je:

zip DESTINATION FILES

DE­STI­NA­TI­ON je ime ali pot do končne datoteke ZIP. FILES se nanaša na imena ali poti datotek, ki jih želite stisniti (ločene s presledki).

ukaz unzip v sistemu Linux

Z ukazom unzip lahko iz zip arhivov iz­pi­su­je­te datoteke. Sintaksa je naslednja:

unzip FILE.zip -d DESTINATION

Izraz FILE se nanaša na arhive ZIP, iz katerih je treba izpisati datoteke. Po želji lahko uporabite možnost -d TARGET, da določite ciljni imenik, v katerega naj se shranijo končne datoteke. V na­spro­tnem primeru se datoteke shranijo v trenutni imenik.

ukaz ln v sistemu Linux

Ukaz Linux ln (okrajšava za »link«) ustvari bližnjico do datoteke ali mape. S tem se ustvari dodatni vnos v imeniku za to datoteko, kar omogoča dostop do zadevne datoteke prek druge poti. Ukaz ln mora vedno vsebovati vsaj pot do izvorne datoteke.

ln [OPTIONS] path/to/sourcefile

V tem primeru se bo v trenutnem delovnem imeniku ustvarila bližnjica z istim imenom. Lahko tudi vnesete ciljno pot in bližnjico po­i­me­nu­je­te po lastni izbiri:

ln [OPTIONS] path/to/sourcefile path/to/shortcut

ukaz cat v sistemu Linux

Ukaz Linux cat (okrajšava za »con­ca­te­na­te«) je bil razvit kot orodje za zdru­že­va­nje vsebine datotek in se lahko uporablja kot program za pri­ka­zo­va­nje vsebine datotek v terminalu.

V terminalu uporabite cat z naslednjo sintakso, da preberete datoteko in jo izpišete na stdout (stan­dar­dni izhod):

cat OPTIONS FILE

Več datotek lahko ločite s presledki:

cat OPTIONS FILE1 FILE2

ukaz grep v sistemu Linux

Z ukazom Linux grep lahko iščete po be­se­dil­nih datotekah. Kot iskalni vzorec lahko uporabite kateri koli niz znakov ali redni izraz. Uporabite grep v skladu z naslednjo sintakso:

grep [OPTIONS] SEARCH PATTERN [FILE(S)]

Če grep najde niz, ki ustreza iskanemu vzorcu, se na terminal izpiše številka vrstice skupaj z imenom datoteke. Na splošno se grep uporablja za vse datoteke v trenutnem imeniku. Možnost -r omogoča re­kur­ziv­no iskanje v po­di­me­ni­kih.

ukaz diff v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico diff služi za pri­mer­ja­vo dveh datotek. Z ukazom diff lahko tudi preverite, ali dva imenika vsebujeta enake datoteke.

Program zaženite v terminalu z naslednjo sintakso:

diff [OPTIONS] FILE1 FILE2

ukaz cmp v sistemu Linux

cmp je del paketa diff in se uporablja za pri­mer­ja­vo vsebine datotek. V nasprotju s diff se poravnava izvaja na ravni bajtov, zato je še posebej primerna za binarne datoteke. Uporabite cmp v skladu z naslednjo sintakso:

cmp [OPTIONS] FILE1 FILE2

Če program cmp odkrije razlike, v terminalu izpiše bajt in številko vrstice prvega od­sto­pa­nja.

ukaz tar v sistemu Linux

Z ukazom tar lahko različne datoteke in mape zaporedno zapišete v datoteko tar in jo po potrebi uporabite kot varnostno kopijo za obnovitev. Za razliko od formata zip, ki je pogost v sistemu Windows, se vse upo­rab­ni­ške pravice ar­hi­vi­ra­ne datoteke ohranijo tudi po raz­pa­ki­ra­nju. Uporabite naslednjo sintakso:

tar [OPTIONS] FILES

Če želite ustvariti nov arhiv, uporabite tar z možnostma -c (ustvari nov arhiv) in -f (zapiši arhiv v določeno datoteko ali ga preberi iz nje). Več in­for­ma­cij najdete v našem članku o var­no­stnih kopijah tar in o tem , kako ustvariti arhive v sistemu Linux.

ukaz echo v sistemu Linux

[Z ukazom Linuxecho](t3://page?uid=3405) lahko nize znakov izpišete po eno vrstico naenkrat na stan­dar­dni izhod (običajno v terminal).

Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

echo [OPTIONS] STRING

ukaz clear v sistemu Linux

Za izbris vsebine zaslona uporabite ukazno vrstico clear.

clear

Na zaslonu se bo prikazal prazen terminal z ukazno vrstico. Starejši vnosi ostanejo v po­mnil­ni­ku za pomikanje nazaj. Namesto tega ukaza lahko terminal izbrišete tudi s kom­bi­na­ci­jo tipk [Ctrl] + [L].

ukaz ssh v sistemu Linux

Z ukazom ssh lahko prek protokola SSH povežete svoj ra­ču­nal­nik z zunanjim ra­ču­nal­ni­kom, kar pomeni, da se znajdete v ukazni vrstici drugega ra­ču­nal­ni­ka. Sintaksa je naslednja:

ssh USERNAME@HOSTNAME

Tu USERNAME in HOSTNAME ozna­ču­je­ta upo­rab­ni­ško ime, s katerim se želite prijaviti, ter naslov zunanjega ra­ču­nal­ni­ka.

ukaz wget v sistemu Linux

Za prenos datotek iz interneta lahko uporabite ukaz Linux wget. Pri tem uporabite naslednjo sintakso:

wget [OPTION] LINK

Tukaj LINK označuje URL-naslov, na katerem se nahaja datoteka. Po želji lahko uporabite dodatni argument -c, da na­da­lju­je­te pre­ki­nje­no pre­na­ša­nje.

ukaz ping v sistemu Linux

Z ukazom »linux ping preverite do­se­glji­vost drugih ra­ču­nal­ni­kov v omrežju. Ukaz ima naslednjo sintakso:

ping [OPTIONS] TARGET

Poleg časa povratka (RTT) – časovnega razmika med po­ši­lja­njem po­dat­kov­ne­ga paketa in prejemom odgovora – ping v terminal zapiše tudi IP-naslov ciljnega sistema. Z dodatnimi argumenti lahko nastavite število paketov ali sekund, po katerih se ping samodejno zaključi.

ukaz ftp ali sftp v sistemu Linux

To vam omogoča izmenjavo datotek med lokalnim sistemom in drugim ra­ču­nal­ni­kom v omrežju. Uporabite protokol FTP (File Transfer Protocol) v skladu z naslednjo sintakso, da vzpo­sta­vi­te povezavo s stre­žni­kom FTP ciljnega ra­ču­nal­ni­ka:

ftp [OPTIONS] [HOST[PORT]]

Na­sla­vlja­nje poteka prek imena go­sti­te­lja ali IP-naslova. Navedba številke vrat je neobvezna. Protokol FTP upo­ra­bljaj­te le v omrežjih, ki jim zaupate, saj ta protokol ni varen. Zaradi var­no­stnih razlogov je skoraj vedno pri­po­ro­člji­vo upo­ra­blja­ti SFTP (SSH File Transfer Protocol). Program za ukazno vrstico sftp deluje podobno kot ftp za prenos podatkov v omrežju, vendar je prenos tukaj šifriran. SFTP stan­dar­dno uporablja Secure Shell (SSH), tj. tudi njegove metode av­ten­ti­fi­ka­ci­je. V drugem članku po­ja­snju­je­mo, kako upo­ra­blja­ti SSH ključe za vašo omrežno povezavo.

ukaz ip v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico ip je del zbirke programov iproute2, s katero se prek terminala zahtevajo in kon­fi­gu­ri­ra­jo omrežni vmesniki. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

ip [OPTIONS] OBJECT [COMMAND [ARGUMENT]]

Katero dejanje izvede ip, se določi s pomočjo objektov, podukazov in njihovih ar­gu­men­tov.

Program podpira različne objekte, kot so address (IP-naslov), link (omrežni vmesnik), route (vnos v usmer­je­val­ni tabeli) ali tunnel, katerim je mogoče dodati podukaze, kot so add, change, del, list ali show.

Če želite na primer pridobiti IP-naslov do­lo­če­ne­ga omrežnega vmesnika (npr. eth0), uporabite ukaz ip v kom­bi­na­ci­ji z objektom address, ukazom show in ar­gu­men­tom dev eth0:

ip address show dev eth0

V drugem članku vam bomo po­drob­ne­je pokazali, kako v sistemu Linux prikazati IP-naslov.

ukazi apt, pacman in yum v sistemu Linux

Vsaka di­s­tri­bu­ci­ja Linuxa ima upra­vi­te­lja paketov, s katerim lahko prenesete in upra­vlja­te pro­gram­ske pakete. Sintaksa za na­me­sti­tev aplikacij je naslednja:

apt install [PACKET] # Debian-based distributions such as Ubuntu
pacman -S [PACKET] # Arch-based distributions
yum install [PACKET] # Red Hat-based distributions

[PACKET] je ime paketa ali programa, ki ga želite namestiti. V večini primerov je treba te ukaze izvesti prek sudo v načinu root. Pri drugih di­s­tri­bu­ci­jah, ki upo­ra­blja­jo druga upra­vi­te­lja paketov, se ukazi lahko raz­li­ku­je­jo. Vsak upra­vi­telj ima med drugim tudi ukaze za od­stra­nje­va­nje paketov, po­so­da­blja­nje seznama paketov in po­so­da­blja­nje vseh na­me­šče­nih paketov. V sistemu Ubuntu so ti ukazi naslednji.

apt remove [PACKET] # remove package
apt update # update package list
apt upgrade # upgrade packages

ukaz netstat v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico netstat se uporablja za pre­ver­ja­nje stanja omrežnih vmesnikov. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

netstat [OPTIONS]

Uporabite netstat brez dodatnih pa­ra­me­trov, da v terminalu prikažete vse odprte vtičnice. Z na­sle­dnji­mi parametri lahko prikažete tudi usmer­je­val­no tabelo (-r), sta­ti­sti­ko vmesnikov (-i), zakrite povezave (-M) ali sporočila o omrežnih povezavah (-N). Več in­for­ma­cij najdete v našem uvodu v ukaz netstat.

ukaz tra­ce­ro­u­te v sistemu Linux

Če želite slediti poti prenosa IP-paketov med vašim sistemom in ciljnim ra­ču­nal­ni­kom, lahko uporabite ukaz traceroute. Uporabite naslednji vzorec.

traceroute [OPTIONS] HOSTNAME

S pomočjo traceroute lahko ugotovite, skozi katere usmer­je­val­ni­ke in in­ter­ne­tna vozlišča potuje IP-paket na poti do ciljnega ra­ču­nal­ni­ka – na primer, da bi ugotovili vzrok zamude.

ukaz route v sistemu Linux

Z ukaznim programom route je mogoče pri­kli­ca­ti in urejati tabelo usmer­ja­nja IP v jedru. Ukaz ima naslednjo sintakso:

route [OPTIONS] [add|del] [-net|-host] TARGET

Uporabite ukaz brez pa­ra­me­trov, da prikažete celotno usmer­je­val­no tabelo jedra:

route

Če želite nastaviti pot do omrežja, uporabite podukaz add.

route add -net 10.0.0.0

ukaz dig v sistemu Linux

dig je orodje za iskanje, s katerim lahko od DNS-strežnika zahtevate podatke in jih prikažete v terminalu. Ta program za ukazno vrstico se običajno uporablja v skladu z naslednjo sintakso za pri­do­bi­va­nje IP-naslova in drugih podatkov DNS za določeno domensko ime:

dig [@SERVER] [DOMAIN] [TYPE]

SERVER je DNS-strežnik, na katerem je treba poiskati želene in­for­ma­ci­je. Če strežnik ni naveden, dig določi stan­dar­dni DNS-strežnik iz datoteke /etc/resolv.conf. DOMAIN označuje domensko ime, za katero je treba poiskati DNS-in­for­ma­ci­je. TYPE se uporablja za določitev vrste poizvedbe, tj. ANY (vsi vnosi), A (zapis IPv4 go­sti­te­lja) ali AAAA (zapis IPv6 go­sti­te­lja). Stan­dar­dna vrsta zahtevka je opre­de­lje­na kot A.

ukaz mount in unmount v sistemu Linux

Če želimo datotečni sistem vključiti v imeniško strukturo ope­ra­cij­ske­ga sistema prek imeniške strukture, se v sistemu Linux uporabi program za ukazno vrstico mount. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

mount [OPTIONS] DEVICE MOUNTPOINT

DEVICE = Pot do datoteke naprave za po­mnil­ni­ško napravo, ki jo želite pri­klju­či­ti kot particijo.

MO­UN­TPO­INT = Mesto v imeniški strukturi vašega ope­ra­cij­ske­ga sistema, kamor želite pri­klju­či­ti particijo. Pri­ključ­na točka se običajno navede kot absolutna pot.

Primer:

mount /dev/sdd /media/usb

Naprava sdd je nameščena v omarici /media/usb.

ukaz dd v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico dd omogoča postopek kopiranja, pri katerem se podatki bit za bitom berejo iz vhodne datoteke (if) in za­pi­su­je­jo v izhodno datoteko (of). Klic programa temelji na naslednji sintaksi:

dd if=Source of=Target [OPTIONS]

Kot izvorni in ciljni vir lahko določite posamezne datoteke, pa tudi celotne particije (npr. /dev/sda1) ali celotno po­mnil­ni­ško napravo (npr. /dev/sda).

dd if=/dev/sda5 of=/dev/sdb1

ukaz chmod v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico chmod (kratica za »change mode«) se uporablja za do­de­lje­va­nje pravic v da­to­teč­nih sistemih tipa Unix (npr. ext2, ext3, ext4, reiser, xfs). Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

chmod [OPTIONS] MODE FILE

ali

chmod [OPTIONS] MODE DIRECTORY

Mesto za vnos MODE pred­sta­vlja masko veljavnih pravic. Več o tem, kako vzpo­sta­vi­ti takšen sistem in na kaj je treba paziti, si lahko preberete v našem vodniku o dostopnih pravicah s chmod. S pomočjo opcije -R je mogoče pravice re­kur­ziv­no dodeliti podmapam in datotekam v imeniku.

ukaz chown v sistemu Linux

Ukaz Linux chown pomeni »spremeni lastnika « in omogoča spre­mi­nja­nje dovoljenj lastnika.

chown [OPTIONS] [USER][:[GROUP]] FILE

ali

chown [OPTIONS] [USER][:[GROUP]] DIRECTORY

Za na­sta­vi­tev la­stni­ških pravic za upo­rab­ni­ka ali skupino so na voljo štiri možne kom­bi­na­ci­je. Lastnik in skupina se po­na­sta­vi­ta glede na vnesene podatke:

chown [OPTIONS] owner_name:group_name file.txt

# The group is reset according to the input, the user remains unchanged:
chown [OPTIONS] :group_name file.txt
# The owner is reset according to the input, the group remains unchanged:
chown [OPTIONS] owner_name file.txt
# The user is reset according to the input. The group is set to the default group for the logged-in user:
chown [OPTIONS] owner_name: file.txt
# The changes are recursively extended to subdirectories with the help of OPTION `-R`.

ukaz adduser v sistemu Linux

Naj­e­no­stav­nej­ši način za ustvar­ja­nje upo­rab­ni­ške­ga računa je z uporabo programa za ukazno vrstico adduser. Gre za skript v jeziku Perl, ki temelji na ukazu Linux useradd in na upo­rab­ni­ku prijazen način ponuja enake funkcije. Ukaz adduser zahteva pravice skrbnika in se uporablja v skladu z naslednjo sintakso:

adduser [OPTIONS] USERNAME

Uporabite adduser brez dodatnih pa­ra­me­trov, da poleg novega upo­rab­ni­ške­ga računa samodejno ustvarite tudi upo­rab­ni­ško ime, domači imenik in upo­rab­ni­ško skupino z istim imenom.

adduser test

Sledi in­te­rak­tiv­no okno, v katerem lahko določite geslo in druge podatke o upo­rab­ni­ku (pravo ime, številka pisarne, te­le­fon­ska številka itd.).

ukaz passwd v sistemu Linux

Z ukazom Linux passwd lahko spre­me­ni­te geslo upo­rab­ni­ka ali določite, preverite in spre­me­ni­te intervale. Ukaz ima naslednjo sintakso:

passwd [OPTIONS] USERNAME

Če želite spre­me­ni­ti geslo drugega upo­rab­ni­ka, po­tre­bu­je­te pravice skrbnika. Za spremembo lastnega gesla uporabite ukaz passwd brez imena upo­rab­ni­ka. Če naj bi bilo geslo blokirano, uporabite ukaz passwd z možnostjo -l (–lock). Druge možnosti vam omogočajo, da določite časovno omejitev ve­ljav­no­sti gesel (-x) ter intervale za opozorila (-w) in pre­ver­ja­nje (-i).

ukaz groupadd v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico groupadd se uporablja za ustvar­ja­nje skupin upo­rab­ni­kov. Uporabite ga groupadd z ro­o­to­vski­mi pravicami v skladu z naslednjo sintakso:

sudo groupadd [OPTIONS] GROUPS

Vsaka novo ustvar­je­na skupina ima svojo iden­ti­fi­ka­cij­sko številko skupine (GID). Iden­ti­fi­ka­cij­ske številke skupin med 0 in 99 so re­zer­vi­ra­ne za sistemske skupine. Če želite sami določiti GID za novo skupino upo­rab­ni­kov, uporabite ukazno vrstico groupadd z možnostjo -g (GID). Če želite ustvariti sistemsko skupino, uporabite možnost -r (root).

ukaz chattr v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico chattr (kratica za »change attribute«) omogoča pre­gle­do­va­nje datotek ali map z atributi. Za na­sta­vi­tev atributa uporabite chattr v skladu z naslednjo sintakso:

chattr [OPTIONS] +ATTRIBUTE FILE

Če želite atribute ponovno od­stra­ni­ti, za­me­njaj­te znak plus z znakom minus. Na primer, nastavite atribut -i, da pre­pre­či­te spremembe (izbris ali spre­mi­nja­nje) datoteke ali mape. Za druge atribute in možne možnosti si oglejte priročnik za program chattr.

ukaz lsattr v sistemu Linux

Če želite prikazati, kateri atributi so na­sta­vlje­ni za datoteko ali imenik, uporabite ukazno vrstico lsattr (kratica za »list at­tri­bu­tes«) v skladu z naslednjo sintakso:

lsattr [OPTIONS] FILE/DIRECTORY

ukaz chgrp v sistemu Linux

Ukaz chgrp pomeni »spremeni skupino « in se uporablja za upra­vlja­nje pri­pa­dno­sti skupinam pri datotekah in mapah. Da bi lahko uporabili chgrp na izbrani datoteki ali mapi, morate imeti do­vo­lje­nja lastnika ali root. To sta edini skupini, katerim lahko pripadate. chgrp se uporablja v skladu z naslednjo sintakso:

chgrp [OPTIONS] GROUP FILE

ali

chgrp [OPTIONS] GROUP DIRECTORY

Možnost -R se nanaša na podmape in datoteke v imeniku.

ukaz man v sistemu Linux

Ukaz man odpre strani pri­roč­ni­ka (man-strani) vaše di­s­tri­bu­ci­je Linuxa ne­po­sre­dno v terminalu. Za priklic strani pri­roč­ni­ka uporabite naslednji vzorec:

man [OPTION] TOPIC

Strani man v sistemu Linux so raz­de­lje­ne na 10 tematskih sklopov: upo­rab­ni­ške ukaze, sistemske klice, funkcije pro­gram­ske­ga jezika C, oblike datotek, kon­fi­gu­ra­cij­ske datoteke, igre, razno, ukaze za upra­vlja­nje sistema, osnovne funkcije, nove ukaze.

ukaz za za­u­sta­vi­tev v sistemu Linux

Uporabnik root lahko za za­u­sta­vi­tev sistema uporabi ukaz Linux shutdown. Ukaz ima naslednjo sintakso:

shutdown [OPTIONS] [TIME] [MESSAGE]

Če želite sprožiti izklop sistema, lahko določite čas, ko naj se sistem izklopi. Za to uporabite bodisi natančen čas (hh:mm) bodisi od­šte­va­nje (+m). Drugi upo­rab­ni­ki v sistemu bodo prejeli obvestilo o izklopu. Po potrebi lahko temu dodate osebno sporočilo. Če ukaz shutdown uporabite skupaj z možnostjo -r, se po izklopu sistema izvede ponovni zagon.

ukaz top v sistemu Linux

Ukaz top prikliče dinamičen pregled vseh tekočih procesov. Klic sledi na­sle­dnje­mu vzorcu:

top [OPTIONS]

Izpis in­for­ma­cij o procesu je mogoče pri­la­go­di­ti z raz­lič­ni­mi možnostmi. Pregled procesa top (med drugim) podpira naslednje bližnjice za pre­gle­do­va­nje izpisov:

• [P] = Razvrsti izhodne podatke glede na obre­me­ni­tev pro­ce­sor­ja
• [M] = Razvrsti izhodne podatke glede na potrebe po po­mnil­ni­ku
• [N] = Razvrsti izhodne podatke po številu PID
• [A] = Razvrsti izhod po starosti
• [T] = Razvrsti izhod po času
• [U USERNAME ali UID] = Filtrira izhod po po­sa­me­znem upo­rab­ni­ku

Uporabite bližnjico [H] za prikaz strani s pomočjo ali [Q] za zaprtje pregleda procesov.

ukaz lscpu v sistemu Linux

Uporabite lscpu (okrajšava za »list cpu«) v skladu z na­sle­dnjim vzorcem, da v terminalu prikažete podatke o ar­hi­tek­tu­ri pro­ce­sor­ja.

lscpu [OPTIONS]

Možne možnosti najdete v pri­roč­ni­ku za vaš ope­ra­cij­ski sistem.

ukaz lshw v sistemu Linux

Ukaz lshw pomeni »prikaži strojno opremo« in v terminalu prikaže podatke o strojnih kom­po­nen­tah. Uporabite lshw v skladu z naslednjo sintakso:

lshw [OPTIONS]

Ukaz podpira različne možnosti za pri­la­ga­ja­nje izhodnega formata (-html, -xml, -short, -businfo) ter obsega pri­ka­za­nih podatkov (npr. –sanitize za skritje ob­ču­tlji­vih podatkov).

ukaz kill v sistemu Linux

kill je program za ukazno vrstico, s katerim je mogoče procese za­u­sta­vi­ti in za­klju­či­ti. Ukaz se posreduje po na­sle­dnjem vzorcu, skupaj z želenim signalom in ID izbranega procesa.

kill [OPTIONS] [-SIGNAL] PID

Pogosti znaki so:

1. TERM: Povzroči, da se proces sam zaključi (stan­dar­dno)
2. KILL: Prisili proces, da se zaključi (prek sistema)
3. STOP: Ustavi proces
4. CONT: Omogoči na­da­lje­va­nje usta­vlje­ne­ga procesa

ukaz killall v sistemu Linux

Uporabite [ukaz linuxkillall](t3://page?uid=25777) v kom­bi­na­ci­ji z določenim iskalnim izrazom, da ustavite le tiste procese, katerih imena se ujemajo (za ujemanje se upošteva prvih 15 znakov).

killall [OPTIONS] [-SIGNAL] [PROCESS NAME]

Z možnostjo -e (–exact) lahko iskanje razširite na vse znake v imenu procesa.

koristna ukazna vrstica v sistemu Linux

Ukazna vrstica nice določa vrednost procesa med -20 in +19 ob zagonu procesa v ce­lo­šte­vilč­nih korakih, na podlagi česar se porazdeli raz­po­lo­žlji­va računska moč sistema. Območje od -20 do +19 ustreza ravnem pri­o­ri­te­te v sistemu Linux od 100 do 139. Proces z vre­dno­stjo nice, ki je -20, ima višjo pri­o­ri­te­to kot proces z vre­dno­stjo nice, ki je 19. Sintaksa ukaza solo je:

nice [OPTION] [COMMAND]

Če ni drugače določeno, se vsak proces zažene s vre­dno­stjo 0 v parametru nice. – Uporabite parameter -n za določitev pri­o­ri­te­te procesa. Opozoriti je treba, da je mogoče negativne pri­o­ri­te­te dodeliti le z do­vo­lje­nji skrbnika.

ukaz pgrep v sistemu Linux

Program za ukazno vrstico pgrep primerja seznam tekočih procesov z iskalnim izrazom in v primeru ujemanja izpiše ustrezne PID-je. Splošna sintaksa je naslednja:

pgrep [OPTIONS] Search term

Privzeto pgrep izpiše PID-je vseh procesov, ki vsebujejo iskani izraz. Če želite iskanje omejiti le na natančne ujemanje, uporabite ukaz skupaj z možnostjo -x. Če želite poleg imena procesa pridobiti tudi PID, uporabite pgrep z možnostjo -l. Podobno kot grep tudi pgrep podpira iskanje po izrazih, ki temeljijo na rednih izrazih.

ukaz ps v sistemu Linux

Ukaz »Linux ps v terminalu prikaže seznam vseh tekočih procesov.

ps [OPTIONS]

Če po­tre­bu­je­te po­drob­nej­ši izpis, uporabite ps z možnostjo -f (podrobno) ali -F (zelo podrobno). Za dodatne možnosti si oglejte priročnik za vaš ope­ra­cij­ski sistem.

Pregled dodatnih ukazov v sistemu Linux

Osnovni ukazi

V ka­te­go­ri­ji osnovnih ukazov boste našli osnovne ukaze sistema Linux, ki se upo­ra­blja­jo za upra­vlja­nje terminala. Naučite se, kako izbrisati vsebino terminala, pri­kli­ca­ti prejšnje vnose iz zgodovine ali zapreti ter­mi­nal­sko sejo.

1. izhod

Ukazna vrstica exit zaključi trenutno sejo in zapre terminal.

exit

Namesto tega lahko uporabite kom­bi­na­ci­jo tipk [Ctrl] + [D].

2. pomoč

Z ukazom help si oglejte seznam vseh vgrajenih ukazov lupine (vgrajenih ukazov). Uporabite ukaz help v kom­bi­na­ci­ji z ukazom lupine, da si ogledate kratek opis zadevnega ukaza.

help COMMAND

3. zgodovina

V Bashu se zadnjih 500 ukazov, vnesenih v ukazno vrstico, shrani v zgodovino. Ta funkcija služi kot pomoč pri vnosu in omogoča, da s pu­ščič­ni­mi tipkami pre­gle­du­je­te seznam prejšnjih ukazov ter jih ponovno izvedete.

Zgodovino lahko preiščete s ključnimi besedami s kom­bi­na­ci­jo tipk [Ctrl] + [R]. Imate tudi možnost, da si ogledate celoten seznam, ošte­vil­čen v terminalu. Uporabite ukaz history brez opcij in ar­gu­men­tov.

history

Če želite fil­tri­ra­ti rezultate, povežite history prek Linuxove cevi z ukaznim programom grep (glejte možnosti iskanja) in iskalnim izrazom.

history | grep SEARCH TERM

Strani s pomočjo

Ne veste, kako naprej? Nič hudega. V sistemu Linux so na voljo različne strani s pomočjo in do­ku­men­ta­ci­jo, ki so dostopne ne­po­sre­dno prek terminala, kot so strani Unix man in strani GNU info. Te vsebujejo podroben opis vseh programov za ukazno vrstico, sis­tem­skih klicev, kon­fi­gu­ra­cij­skih datotek, oblik datotek in osnovnih funkcij. Z ukazoma Linux whatis in apropos lahko poiščete programe za ukazno vrstico v ka­te­go­ri­ji strani s pomočjo, kar vam omogoča iskanje ključnih besed v pri­roč­ni­kih vašega ope­ra­cij­ske­ga sistema.

1. mimogrede

Uporabite apropos za iskanje po ključnih besedah v naslovih strani in opisih pri­roč­ni­ka za vaš ope­ra­cij­ski sistem. Uporabite naslednjo shemo:

apropos [OPTIONS] SEARCH TERM

Ukaz podpira različne možnosti. Z možnostjo -e lahko iskanje omejite na natančne ujemanje, lahko pa uporabite tudi na­do­me­stne znake (-w '*SEARCH TERM') in redne izraze (-r).

2. in­for­ma­ci­je

Z ukazom info lahko pri­kli­če­te strani GNU info za določeno temo. V večini primerov te strani ustrezajo stranem pri­roč­ni­ka, do katerih lahko dostopate z man, vendar v nasprotju s temi vsebujejo povezave, ki olajšajo branje na­vi­ga­cij­skih elementov v pri­roč­ni­ku. Uporabite naslednjo sintakso:

info [OPTION] TOPIC

Če pokličete brez opcije ali teme, se prikaže glavni meni strani GNU info.

3. pinfo

Z pinfo dobite različico ukaznega programa info, ki temelji na ukaznem br­skal­ni­ku Lynx in prikazuje in­for­ma­cij­ske strani s po­u­dar­je­ni­mi po­ve­za­va­mi. pinfo upo­ra­bljaj­te na enak način kot ukaz info:

pinfo [OPTIONS] TOPIC

4. kaj je

Program za ukazno vrstico whatis omogoča iskanje po ključnih besedah v pri­roč­ni­kih. Program zaženite z običajno ključno besedo, da v pri­roč­ni­ku vašega ope­ra­cij­ske­ga sistema poiščete natančne ujemanje. Če se najde ujemanje, whatis v terminalu prikaže kratek opis.

whatis [OPTIONS] SEARCH TERM

whatis (-w '\*SEARCH TERM') podpira tudi na­do­me­stne znake in redne izraze (-r).

Operacije z imeniki

Upo­ra­blja­li boste ukaze za delo z mapami v sistemu Linux, s katerimi boste prek terminala ustvar­ja­li, brisali in upra­vlja­li mape ter se gibali po drevesu map. Naj­po­memb­nej­ši ukazi v tej ka­te­go­ri­ji so cd, ls, mkdir in rmdir.

1. chroot

Ukaz chroot (kratica za »change root«) se uporablja za izvedbo ukaza v drugem korenskem imeniku. Na primer, chroot se uporablja za ločitev kritičnih programov od pre­o­sta­le­ga da­to­teč­ne­ga sistema. Za zagon programa so potrebne pravice skrbnika, izvedba pa temelji na naslednji formuli:

chroot DIRECTORY COMMAND

2. ustvari mapo tukaj

Z mkdirhier lahko z enim samim ukazom v ukazni vrstici ustvarite celotne hi­e­rar­hi­je map:

mkdirhier [OPTION] /home/user/directory1/directory2/directory3

Če directory1 in directory2 že obstajata, se ob ustvar­ja­nju imenika mkdirhier ustvari le directory3. V na­spro­tnem primeru se ustvarijo vsi trije imeniki.

3. drevo

Medtem ko ls prikaže le vsebino imenika, se z ukazno vrstico tree lahko re­kur­ziv­no prikaže celotna hi­e­rar­hi­ja imenikov v obliki drevesne strukture. Ukaz ima naslednjo sintakso:

tree [OPTIONS] [DIRECTORY]

Operacije z da­to­te­ka­mi

Linuxovi ukazi v tej pre­gle­dni­ci vam omogočajo izvajanje različnih operacij z da­to­te­ka­mi iz terminala. Uporabite osnovne Linuxove ukaze, kot so cp, mv in rm, za kopiranje, pre­mi­ka­nje, pre­i­me­no­va­nje ali brisanje datotek v vašem sistemu.

1. osnovno ime

Pot do datoteke se prenese v ukazno vrstico basename, ki preprosto vrne ime datoteke brez privzete poti. Sintaksa ukaza je naslednja:

basename [OPTIONS] path/to/files [SUFFIX]

Ukaz je mogoče z uporabo možnosti razširiti na več datotek.

2. comm

Uporabite program za ukazno vrstico comm za pri­mer­ja­vo raz­vr­šče­nih datotek (tj. s sort) vrstico po vrstico. Klic programa temelji na naslednji sintaksi:

comm [OPTIONS] FILE1 FILE2

Program podpira tri možnosti:

• -1: izključi edin­stve­ne vrstice iz FILE1
• -2: izključi edin­stve­ne vrstice iz FILE2
• -3: izključi vse vrstice, ki so vsebovane v obeh datotekah

3. rez

Z ukazom cut lahko iz­pi­su­je­te vsebino datoteke iz po­sa­me­znih vrstic (npr. iz dnev­ni­ških ali CSV datotek). Sintaksa ukaza je naslednja:

cut [OPTIONS] FILE

Natančen položaj iz­vle­če­ne­ga odseka se določi z možnostmi -b (položaj bajta), -c (položaj znaka), -d (lo­če­val­nik) in -f (polje).

4. dirname

dirname je nasprotje ukazu basename. Ta ukazna vrstica omogoča, da iz poti do datoteke izločite del poti in ga v terminalu prikažete brez imen datotek. Sintaksa ukaza je naslednja:

dirname [OPTIONS] path/to/file

5. datoteka

Z ukazno vrstico file lahko prikažete in­for­ma­ci­je o vrsti datoteke. Ukaz se uporablja po naslednji sintaksi:

file [OPTIONS] FILE

6. lsof

Ukaz Linux lsof pomeni »list open files«(seznam odprtih datotek) – to je orodje, ki v terminalu prikaže podatke o odprtih datotekah, raz­vr­šče­ne po PID (ID-ju procesa). Program v terminalu zaženite z naslednjo sintakso:

lsof [OPTIONS]

Ker unix-podobni sistemi, kot je Linux, na splošno sledijo načelu, da je »vse datoteka«, je seznam, ki ga izpiše ukaz lsof, ustrezno dolg. Običajno se za omejitev tega izpisa upo­ra­blja­jo različne možnosti.

7. md5sum

Ukazna vrstica md5sum vam pomaga iz­ra­ču­na­ti in preveriti MD5-kontrolne vsote za datoteke.

8. prilepi

Podobno kot cat tudi program za ukazno vrstico paste omogoča izpis vsebine datoteke na stan­dar­dni izhod. Medtem ko cat vsebino zgolj združi, paste pa jo združi stolpec po stolpcu. Osnovna sintaksa ukaza se glasi:

paste [OPTIONS] FILE1 FILE2 …

Z možnostjo -d lahko nastavite, kateri lo­če­val­nik uporablja paste. Privzeto se kot lo­če­val­nik upo­ra­blja­jo ta­bu­la­tor­ji. Drugi način lahko vklopite z možnostjo -s (serijski). Pri tem se vse vrstice prve vhodne datoteke prenesejo v prvo vrstico izhodne datoteke. Podatki za vse ostale vhodne datoteke sledijo v ločenih izhodnih vrsticah, tako da vsaka vrstica izhodne datoteke vsebuje vsebino le ene vhodne datoteke.

9. preimenuj

Program za ukazno vrstico rename omogoča pre­i­me­no­va­nje datotek in map s pomočjo rednih izrazov (regex). V nasprotju s mv je program rename primeren za operacije z da­to­te­ka­mi, pri katerih je treba imena več datotek delno ali v celoti pri­la­go­di­ti. rename uporabite v skladu z naslednjo sintakso:

rename [OPTIONS] 'REGULAR_EXPRESSION' FILE

Redni izrazi pri za­me­nja­vah upo­šte­va­jo naslednjo sintakso:

s/SEARCHPATTERN/REPLACEMENT/MODIFIER

10. razrezati

shred je program za ukazno vrstico, ki omogoča varno brisanje datotek. Izbrani elementi se med postopkom brisanja prepišejo, zato jih ni mogoče obnoviti s fo­ren­zič­ni­mi metodami. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

shred [OPTIONS] FILE

11. razvrsti

Z ukazno vrstico sort lahko sezname datotek in izhodne podatke programa raz­vr­sti­te po šte­vilč­nem, abecednem ali vrstnem redu. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

sort [OPTIONS] FILE

Način raz­vr­šča­nja je mogoče pri­la­go­di­ti z uporabo različnih možnosti. Na primer: po številu (-n), naključno (-R) ali v obratnem vrstnem redu (-r).

12. raz­de­li­tev

Za raz­de­li­tev datotek se uporablja ukazna vrstica split. Osnovna sintaksa je naslednja:

split [OPTIONS] [INPUT [PREFIX]]

Mesto za vnos INPUT ustreza datoteki, ki jo je treba razdeliti. PREFIX določa imena vklju­če­nih datotek. Njihova imena so se­sta­vlje­na po na­sle­dnjem vzorcu:

PREFIXaa, PREFIXab, PREFIXac …

Če predpona ni določena, split uporabi privzeto predpono x. Z možnostjo -b (bajtov) lahko določite velikost delnih datotek. To lahko navedete v bajtih (b), ki­lo­baj­tih (k) ali me­ga­baj­tih (m).

Primer:

split -b 95m archive.tgz split-archive.tgz.

13. stat

Ukazna vrstica stat (status) izpiše časovne oznake dostopa in sprememb za izbrane datoteke in mape. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

stat [OPTIONS] FILE

Izhodni format je mogoče pri­la­go­di­ti z uporabo možnosti.

14. uniq

Ukazna vrstica uniq se običajno uporablja v kom­bi­na­ci­ji z sort za od­stra­nje­va­nje pod­vo­je­nih vrstic iz raz­vr­šče­nih datotek. V na­sle­dnjem primeru je ukaz sort prek cevi (|) povezan z ukazom uniq, da se datoteka najprej razvrsti, nato pa izpiše brez pod­vo­je­nih vrstic.

sort file.txt | uniq

Možnosti iskanja

Linux ponuja različne ukaze za iskanje po sistemu ne­po­sre­dno iz terminala.

1. poišči

Z ukazom find lahko iščete po datotekah v sistemu Linux. Uporablja se naslednja sintaksa:

find [OPTIONS] [DIRECTORY] [SEARCHCONDITION] [ACTIONS]

Navedena mapa je iz­ho­dišč­na mapa za iskanje. Ukaz nato preišče iz­ho­dišč­no mapo in njene podmap. Če mapa ni navedena, find začne iskanje v trenutni delovni mapi.

Z možnostmi lahko določite iskalna merila in ukrepe. Privzeti ukrep je na­sta­vljen na -print: izpis celotnih imen datotek vseh re­zul­ta­tov iskanja na stan­dar­dni izhod (običajno terminal). Dodatne možnosti omogočajo fil­tri­ra­nje po imenu datoteke, velikosti datoteke, času dostopa itd. Te so navedene na ustrezni strani pri­roč­ni­ka.

2. poiščite

Program za ukazno vrstico locate omogoča tudi iskanje datotek prek terminala. Vendar pa v nasprotju s find ne preiskuje imenika z da­to­te­ka­mi, temveč posebej ustvar­je­no in redno po­so­do­blje­no zbirko podatkov. Zaradi tega locate prikaže rezultate precej hitreje kot find. Za iskanje določene datoteke v zbirki podatkov se uporabi locate v skladu z naslednjo sintakso:

locate SEARCHPATTERN

Vzorec iskanja lahko vsebuje metaznake kot na­do­me­stne znake (*). Te vstavite v na­re­ko­va­je, da pre­pre­či­te njihovo razlago s strani lupine.

3. tre-agrep

tre-agrep se prav tako uporablja za iskanje nizov v be­se­dil­nih datotekah na podlagi iskalnih vzorcev. Vendar pa v nasprotju s grep ne prikaže le natančnih ujemanj, ampak dopušča tudi približne rezultate, na primer tiste z za­me­nja­ni­mi črkami ali manj­ka­jo­či­mi znaki. Program temelji na knjižnici TRE in omogoča njeno uporabo v ukazni vrstici. Sintaksa programa tre-agrep je enaka sintaksi ukaza grep:

tre-agrep [OPTIONS] SEARCHPATTERN FILE(S)

V na­sta­vi­tvah lahko določite največji dovoljeni odstop. V na­sle­dnjem primeru je dovoljen največ en odstop.

tre-agrep -1 'Linux' test .txt

4. updatedb

Iskanje locate deluje pravilno le, če je datoteka /var/lib/locatedb nenehno po­so­do­blje­na. Ukaz updatedb omogoča ročno po­so­do­bi­tev zbirke podatkov. Upo­šte­vaj­te, da za to po­tre­bu­je­te pravice skrbnika:

updatedb

5. kje je

Z ukazom whereis lahko poiščete binarne datoteke, izvorno kodo ali datoteke z navodili za izbrani program. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

whereis [OPTIONS] PROGRAM

Z uporabo možnosti lahko iskanje omejite na določene vrste datotek ali mape.

6. kateri

Če želite ugotoviti, katere so izvedbene datoteke nekega programa, uporabite ukaz which z naslednjo sintakso, da se v terminalu prikaže pot do njih.

which [OPTIONS] PROGRAM

V privzetem načinu which izpiše prvo najdeno datoteko. Z uporabo opcije -a lahko prikažete vse datoteke, ki ustrezajo iskalnim merilom.

Podatki o upo­rab­ni­ku

Uporabite programe za ukazno vrstico iz na­sle­dnjih kategorij, da pridobite podrobne in­for­ma­ci­je o re­gi­stri­ra­nih upo­rab­ni­kih v sistemu ter o njihovih skupinah in procesih.

1. prst

Program za ukazno vrstico finger omogoča dostop do podatkov o upo­rab­ni­kih. Uporabite ukaz v kom­bi­na­ci­ji z želenim upo­rab­ni­škim imenom:

finger [options] [USERNAME]

Uporabite finger brez upo­rab­ni­ške­ga imena, da pridobite podatke o svojem računu.

2. skupine

Ukaz groups prikaže skupine, katerim pripada izbrani upo­rab­ni­ški račun. Uporabite groups brez imena upo­rab­ni­ka, da prikažete vse skupine, katerim pripada vaš upo­rab­ni­ški račun.

Uporabite ukazno vrstico v skladu s tem vzorcem:

groups [OPTIONS] [USERNAME]

3. id

Ukazna vrstica id izpiše iden­ti­fi­ka­tor­je upo­rab­ni­kov in skupin za izbrane upo­rab­ni­ške račune. Če želite prikazati svoje iden­ti­fi­ka­tor­je, ukaz uporabite brez imena upo­rab­ni­ka.

id [OPTIONS] [USERNAME]

Območje izhodne vrednosti je mogoče omejiti z uporabo na­sta­vi­tev.

4. zadnji

Uporabite ukaz last v skladu z na­sle­dnjim vzorcem, da si ogledate seznam upo­rab­ni­kov, ki so se nedavno prijavili, vključno z urami prijave in odjave.

last [OPTIONS] [USERNAME]

Zadevne in­for­ma­ci­je se pridobijo iz datoteke wtmp pod /var/log/wtmp. Če želite pridobiti in­for­ma­ci­je le o določenem računu, v ukazno vrstico vnesite ukaz z želenim upo­rab­ni­škim imenom.

5. w

Ukaz w prikaže seznam vseh re­gi­stri­ra­nih upo­rab­ni­kov, vključno z vsemi procesi, ki so jih ti izvedli. Uporabite w v kom­bi­na­ci­ji z imenom upo­rab­ni­ka, da ukaz omejite le na ta upo­rab­ni­ški račun:

w [OPTIONS] [USERNAME]

Obseg in obliko izpisa je mogoče pri­la­go­di­ti z uporabo možnosti.

6. kdo

Ukaz who prikaže podrobne podatke o upo­rab­ni­kih, re­gi­stri­ra­nih v sistemu. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

who [OPTION] [SOURCEFILE]

Privzeto se who nanaša na podatke o trenutno re­gi­stri­ra­nih upo­rab­ni­kih iz datoteke /var/run/utmp. Kot vir in­for­ma­cij lahko izberete eno od na­sle­dnjih datotek.

7. whoami

Uporabite ukaz whoami, da pridobite svoje upo­rab­ni­ško ime.

whoami [OPTIONS]

Upra­vlja­nje upo­rab­ni­ških računov

Linux vam ponuja vrsto programov, s katerimi lahko ne­po­sre­dno iz terminala ustvar­ja­te, brišete in upra­vlja­te upo­rab­ni­ške račune ter skupine. Tukaj smo za vas pri­pra­vi­li pregled pomembnih ukazov v sistemu Linux za upra­vlja­nje upo­rab­ni­ških računov. V tej ka­te­go­ri­ji boste našli tudi ukaze za terminal v sistemu Linux, ki vam omogočajo dostop do kode z drugimi upo­rab­ni­ški­mi pravicami, vključno s pravicami su­pe­ru­po­rab­ni­ka root.

1. chfn

Ukazna vrstica chfn (kratica za »change finger«) omogoča pri­la­ga­ja­nje dodatnih podatkov o upo­rab­ni­škem računu, kot so pravo ime, številka pisarne ter zasebna ali službena te­le­fon­ska številka. Splošna sintaksa je naslednja:

chfn [OPTION "NEW VALUE"] [USERNAME]

Kateri podatki o upo­rab­ni­ku bodo dobili novo vrednost, se določi s pomočjo možnosti -f (pravo ime), -r (službena številka), -w (službeni telefon) in -h (zasebni telefon).

2. chsh

Ukazna vrstica chsh (kratica za »change shell«) spremeni prijavni lupin izbranega upo­rab­ni­ka. Pri vnosu podatkov se ravnajte po na­sle­dnjem vzorcu:

chsh [OPTIONS] USERNAME

Z možnostjo -s lahko spre­me­ni­te prijavni lupino upo­rab­ni­ške­ga računa.

3. slepar

Program za ukazno vrstico deluser izbriše vse vnose za izbrani upo­rab­ni­ški račun iz sis­tem­skih datotek z računi. Za zagon deluser so potrebna skrbniška do­vo­lje­nja, uporablja pa se naslednja sintaksa:

deluser [OPTIONS] USERNAME

Če želite izbrisati tudi vse datoteke iz domačega imenika upo­rab­ni­ka, uporabite ukaz z možnostmi --remove-home. Če želite iz sistema izbrisati vse upo­rab­ni­ške datoteke, uporabite možnosti --remove-all-files.

4. delgroup

Ukazna vrstica delgroup (kratica za »delete group«) izbriše obstoječo skupino upo­rab­ni­kov. Za izvedbo ukaza so potrebna rootova do­vo­lje­nja. Splošna sintaksa ukaza delgroup je:

delgroup [OPTIONS] GROUP

5. groupmod

Imena in iden­ti­fi­ka­tor­je skupin (GID) ob­sto­je­čih upo­rab­ni­ških skupin je mogoče pri­la­go­di­ti z groupmod. Ta ukaz se izvaja z upo­rab­ni­ški­mi pravicami root v skladu z naslednjo sintakso:

groupmod OPTIONS GROUP

Uporabite groupmod z možnostjo -g, da pri­la­go­di­te GID. Ukaz pokličite z možnostjo -n, da prepisate ime skupine.

6. newgrp

Ukaz newgrp (kratica za »nova skupina«) omogoča re­gi­stri­ra­nim upo­rab­ni­kom, da spre­me­ni­jo svojo trenutno iden­ti­fi­ka­cij­sko številko skupine, ne da bi se morali odjaviti in ponovno prijaviti. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

newgrp [-] [GROUP]

Če se ukaz newgrp uporabi z izbirnim pa­ra­me­trom [-], sprememba skupine povzroči ponovni zagon upo­rab­ni­ške­ga okolja – kot da bi se uporabnik ponovno prijavil. Tisti, ki uporabijo newgrp brez navedbe skupine, se pre­u­sme­ri­jo v privzeto skupino, določeno v /etc/passwd.

7. nedelja

Ukaz su omogoča tudi začasno zamenjavo upo­rab­ni­ka, da se pro­gram­ski klic izvede s pravicami ciljnega upo­rab­ni­ka. Za razliko od sudo se ta ukaz ne izvede ne­po­sre­dno. Namesto tega pride do zamenjave iden­ti­te­te. Namesto gesla kli­ca­te­lja se zahteva geslo ciljnega upo­rab­ni­ka. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

su [OPTIONS] [USERNAME]

Pri klicu brez upo­rab­ni­ške­ga imena se kot ciljni uporabnik izbere root.

8. usermod

Ukazna vrstica usermod vam omogoča urejanje že ustvar­je­nih upo­rab­ni­ških računov. Uporabite ukaz usermod z upra­vi­telj­ski­mi pravicami v skladu z naslednjo sintakso:

usermod [OPTIONS] USERNAME

Kakšne spremembe želite izvesti, lahko določite s pomočjo opcij. Na primer, z opcijo -l NEW_NAME lahko spre­me­ni­te upo­rab­ni­ško ime. Druge opcije najdete na ustrezni strani pri­roč­ni­ka.

Sistemski ukazi

V ka­te­go­ri­ji sis­tem­skih ukazov boste našli osnovne ukaze sistema Linux za upra­vlja­nje sistema. Z na­sle­dnji­mi ukazi lahko prek terminala ponovno zaženete ali izklopite sistem – po želji pa jih lahko upra­vlja­te tudi s pomočjo časovnika.

1. beležnik

Uporabite logger v skladu z na­sle­dnjim vzorcem:

logger "YOUR MESSAGE"

Sistemski dnevnik poiščite pod številko /var/log/syslog.

2. ponovni zagon

Ukazna vrstica reboot povzroči ponovni zagon sistema. Za sprožitev ponovnega zagona je treba ukaz izvesti z do­vo­lje­nji skrbnika.

reboot [OPTIONS]

3. rtcwake

Ukazna vrstica rtcwake omogoča zagon in za­u­sta­vi­tev sistema v skladu z urnikom. Ukaz ima naslednjo sintakso:

rtcwake [OPTIONS] [MODE] [Time]

Izberite določen način (-m MODE), v katerega naj sistem preklopi ob določenem času v sekundah (-s TIME IN SECONDS). Imate tudi možnost, da sistem prebudite ob natančno določenem času (-t UNIXTIME).

Podatki o sistemu

V ka­te­go­ri­ji »Podatki o sistemu« smo zbrali programe za ukazno vrstico, s katerimi lahko pridobite in­for­ma­ci­je in poročila o stanju ter si tako ustvarite celovit pregled nad stanjem vašega sistema.

1. datum

Ukaz date prikaže sistemski čas skupaj z datumom.

date [OPTIONS] [OUTPUTFORMAT]

Če želite v okviru pro­gram­ske­ga klica (glej rtcwake) uporabiti določen čas, to nastavite s pomočjo opcije -d 'DATE'. Poleg tega so na voljo različne možnosti, s katerimi lahko podatke o datumu in času pre­tvo­ri­te v želeni format.

2. df

Uporabite ukaz df (prosti prostor na disku) v skladu z na­sle­dnjim vzorcem.

df [OPTIONS] [FILE]

Če se ukaz uporabi v povezavi z določeno datoteko, sistem prikaže le prosti prostor na particiji, na kateri se datoteka nahaja. V na­spro­tnem primeru se prikaže prosti prostor na trdem disku za vse pri­klju­če­ne particije. Možnost -l (local) omeji df na lokalni datotečni sistem. Podpira tudi možnosti, s katerimi lahko pri­la­go­di­te obliko izpisa.

3. dmesg

Program dmesg (kratica za »display message«) v terminalu izpisuje sporočila iz osre­dnje­ga krožnega po­mnil­ni­ka in omogoča od­kri­va­nje napak strojne opreme in go­nil­ni­kov. Uporabite dmesg po na­sle­dnjem vzorcu:

dmesg [OPTIONS]

Izpis dmesg vsebuje vsa sporočila za­gon­ske­ga postopka in je zato precej obsežen. Program za ukazno vrstico se pogosto uporablja v kom­bi­na­ci­ji s programom za pri­ka­zo­va­nje strani, kot so more, less ali tail.

4. brez­plač­no

Ukaz free prikaže porabo po­mnil­ni­ka. Splošna sintaksa je naslednja:

free [OPTIONS]

Kot izhodni podatki boste dobili dve spe­ci­fi­ka­ci­ji: Mem (Pomnilnik) in Swap. Free podpira tudi možnost -h za prikaz porabe po­mnil­ni­ka v berljivi obliki.

5. ime go­sti­te­lja

Za prikaz DNS-imen sistema uporabite ukaz hostname v skladu z na­sle­dnjim vzorcem.

hostname [OPTIONS]

6. uname

Ukazna vrstica uname nadomešča ukaz unix name in se uporablja za pri­do­bi­va­nje sis­tem­skih podatkov iz jedra. Ukaz podpira različne možnosti, s katerimi je mogoče izpis fil­tri­ra­ti glede na želene podatke. Te možnosti so navedene v ustreznem man-vpisu.

uname [OPTIONS]

7. čas delovanja

Če želite ugotoviti, koliko časa sistem deluje od zadnjega ponovnega zagona, uporabite ukazno vrstico uptime po na­sle­dnjem vzorcu:

uptime

8. vmstat

S pomočjo orodja za spre­mlja­nje vmstat lahko pridobite podatke o vir­tu­al­nem po­mnil­ni­ku, postopkih branja in pisanja na disk ter ak­tiv­no­sti pro­ce­sor­ja. Za prikaz pov­preč­nih vrednosti od zadnjega zagona sistema izvedite vmstat v skladu z naslednjo sintakso.

vmstat [OPTIONS]

vmstat ponuja tudi način ne­pre­ki­nje­ne­ga spre­mlja­nja, ki dostopa do sis­tem­skih vrednosti tako pogosto, kot je zahtevano, v želenem časovnem intervalu v sekundah.

vmstat [Options] [INTERVAL [REPETITIONS]]

Podatki o strojni opremi

Linuxovi ukazi v tej ka­te­go­ri­ji za­go­ta­vlja­jo podrobne in­for­ma­ci­je o strojnih kom­po­nen­tah, ki tvorijo osnovo vašega sistema.

1. lspci

Uporabite lspci (okrajšava za »list pci«) v skladu z na­sle­dnjim vzorcem, da prikažete podrobne in­for­ma­ci­je o napravah PCI.

lspci [OPTIONS]

Možne možnosti najdete v pri­roč­ni­ku za vaš ope­ra­cij­ski sistem.

2. lsusb

Uporabite lsusb (kratica za »list usb«) za prikaz podrobnih podatkov o napravah USB v terminalu.

lsusb [OPTIONS]

Možne možnosti najdete v pri­roč­ni­ku za vaš ope­ra­cij­ski sistem.

Upra­vlja­nje procesov

V sistemu Linux se izvedba programa imenuje proces. Naslednji ukazi v terminalu sodijo v stan­dar­dni nabor orodij za upra­vlja­nje procesov in vam omogočajo, da prek terminala enostavno spre­mlja­te vse procese v sistemu ter jih po potrebi nad­zo­ru­je­te.

1. chrt

Program za ukazno vrstico chrt je namenjen nadzoru tekočih procesov in omogoča pre­po­zna­va­nje ter pri­la­ga­ja­nje lastnosti v realnem času (urav­na­va­nje razporeda in prednost) tekočih procesov ali izvajanje ukazov in njihovih ar­gu­men­tov z do­lo­če­ni­mi la­stnost­mi v realnem času. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

chrt [OPTIONS] [PRIOTITY] PID/COMMAND [ARGUMENT]

Uporabite chrt brez vnosa pri­o­ri­te­te in z možnostjo -p, da ugotovite lastnosti izbranih procesov v realnem času.

chrt omogoča tudi na­sta­vi­tev ali opre­de­li­tev pravil za raz­po­re­ja­nje že tekočih ali na novo zagnanih procesov s pomočjo različnih možnosti. Več in­for­ma­cij o tem najdete v ustreznem man-vpisu.

2. ionice

Ukazna vrstica ionice se uporablja za na­sta­vi­tev pri­o­ri­te­te procesa, ki uporablja vmesnik za vhodno-izhodne operacije jedra. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

ionice [OPTIONS] COMMAND

Za izvajanje ukaza ionice po­tre­bu­je­te pravice skrbnika. Ukaz razlikuje med tremi razredi raz­po­re­ja­nja, ki se določijo z uporabo opcije -c class. Možne vrednosti so 1, 2 in 3.

• 1 = V realnem času: I/O-dejanje se izvede takoj.
• 2 = Najboljša možna hitrost: I/O-akcija se izvede čim hitreje.
• 3 = Mirovanje: I/O-akcija se izvede šele, ko noben drug proces ne zaseda I/O-časa.

3. nohup

Običajno se vsi odvisni procesi upo­rab­ni­ka samodejno za­klju­či­jo takoj, ko se zapre ter­mi­nal­ska seja (tj. z exit). Ukaz nohup v sistemu Linux (kratica za »no hangup«) izbriše ukaz iz trenutne seje in omogoča, da ta še naprej teče, tudi če se odjavite iz sistema.

nohup COMMAND

4. pidof

Program za ukazno vrstico pidof izpiše iden­ti­fi­ka­cij­ske številke procesov (PID) vseh procesov programa. Pre­po­znaj­te PID-je s pomočjo pidof v skladu z na­sle­dnjim vzorcem:

pidof [OPTIONS] PROGRAM

Če želite izpisati le ID prvega procesa, uporabite pidof v kom­bi­na­ci­ji z možnostjo -s (kratica za »single shot«).

5. pidkill

Tako kot kill tudi ukaz pkill pošlje signal izbranemu procesu. Na­sla­vlja­nje pa ne poteka po PID-ju. Namesto tega se določi iskalni izraz, ki se ujema z imenom tekočega procesa. Ta izraz je mogoče obli­ko­va­ti tudi kot redni izraz. pkill posreduje stan­dar­dni signal TERM, če niso de­fi­ni­ra­ni nobeni drugi signali. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

pkill [OPTIONS] [-SIGNAL] [SEARCHTERM]

Z dodatnimi možnostmi lahko ukaz omejite na procese do­lo­če­ne­ga upo­rab­ni­ka (-U UID), pod­pro­ce­se do­lo­če­ne­ga nad­re­je­ne­ga procesa (-P PID) ali na naj­no­vej­še (-n) oziroma naj­sta­rej­še (-o) procese.

6. pstree

Z pstree prikažete vse tekoče procese v drevesni strukturi. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

pstree [OPTIONS]

Obliko in obseg izpisa je mogoče pri­la­go­di­ti z raz­lič­ni­mi možnostmi.

7. renice

Z ukazno vrstico renice lahko pri­la­go­di­te prednost tekočega procesa. Splošna sintaksa je naslednja:

renice PRIORITY [OPTIONS]

8. spanje

Z ukazom Linux sleep lahko za določen čas prekinete trenutno ter­mi­nal­sko sejo. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

sleep NUMBER[SUFFIX]

Če uporabite sleep brez končnice, bo navedena številka ra­zu­mlje­na kot čas v sekundah (s). Imate tudi možnost, da prekinete ter­mi­nal­sko sejo za minute (m), ure (h) ali dni (d).

9. niz nalog

Ukazna vrstica taskset se uporablja za napredno upra­vlja­nje procesov, ki se v več­pro­ce­sor­skih sistemih uporablja za do­de­lje­va­nje procesov ali ukazov po­sa­me­znim pro­ce­sor­jem. Ukaz zahteva pravice skrbnika in uporablja enega od na­sle­dnjih vzorcev:

taskset [OPTIONS] MASK COMMAND
taskset [OPTIONS] -p PID

Proces ali ukaz se pro­ce­sor­ju dodeli s pomočjo šest­naj­sti­ške bitne maske. Ker takšno do­de­lje­va­nje prek bitne maske ni ravno in­tu­i­tiv­no, se taskset običajno uporablja skupaj z možnostjo -c (–cpu-list), ki omogoča številčno do­de­lje­va­nje pro­ce­sor­jev (npr. 0, 5, 7, 9–11).

Pager

Želite s pomočjo pregleda spre­mlja­ti vsebino več­stran­skih datotek? Z uporabo programa za ukazno vrstico iz ka­te­go­ri­je »pager« lahko izberete, kateri odseki se prikažejo v terminalu, in po potrebi v datoteki listate v in­te­rak­tiv­nem načinu.

1. glava

Ukaz Linux head se uporablja za izpis prvega dela datoteke. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

head [OPTIONS] File

Z možnostjo -n NUMBER_LINES določite, koliko vrstic naj se izpiše, in sicer od začetka.

2. manj

Program za ukazno vrstico less omogoča prikaz vsebine besedilne datoteke v terminalu. Splošna sintaksa je naslednja:

less [OPTIONS] FILE

Izpis se samodejno prikaže v in­te­rak­tiv­nem načinu. To vam omogoča, da se pomikate po izbranem dokumentu ali iščete po ključnih besedah. S tipko [Q] za­klju­či­te in­te­rak­tiv­ni način branja. Druge tipke za upra­vlja­nje in raz­po­lo­žlji­ve možnosti najdete v pri­roč­ni­ku za program.

3. rep

Medtem ko head privzeto prikaže prvih 10 vrstic izbrane datoteke, ukaz tail v sistemu Linux prikaže zadnjih 10. Oba programa za pri­ka­zo­va­nje datotek se upo­ra­blja­ta po enakem vzorcu (glej head).

Uredniki

V sistemu Linux ne po­tre­bu­je­te gra­fič­ne­ga ure­je­val­ni­ka besedil za pri­la­ga­ja­nje kon­fi­gu­ra­cij­skih datotek, urejanje odlomkov kode ali pisanje kratkih zapiskov. Preproste ure­je­val­ni­ke besedil lahko brez zamud enostavno zaženete v terminalu. Tukaj vam pred­sta­vlja­mo tri programe, ki jih morate poznati.

1. emacs

Emacs je več­plat­form­ski ure­je­val­nik besedil, ki ga je mogoče po želji razširiti s pro­gram­skim vmesnikom. Privzeto se Emacs zažene z grafičnim upo­rab­ni­škim vmesnikom, vendar ga je mogoče odpreti tudi v terminalu z uporabo opcije --no-window-system.

emacs --no-window-system

Emacs ponuja vgrajen uvodni vodič, ki ga lahko odprete s tipkovno kom­bi­na­ci­jo [CTRL] + [H], [T].

2. nano

Nano je besedilni ure­je­val­nik za uporabo v terminalu. Nano ponuja manj funkcij kot pri­mer­lji­vi ure­je­val­ni­ki (npr. Vim), vendar se odlikuje po izjemno upo­rab­ni­ku prijaznem upra­vlja­nju. Splošna sintaksa za zagon programa je:

nano [OPTIONS] FILE

Program odpre navedeno datoteko v oknu za urejanje v terminalu. Če program Nano zaženete brez imena datoteke, se ustvari nova besedilna datoteka, ki se shrani v trenutno izbrani mapi.

3. vim

Vim (kratica za »Vi Improved«) je nadaljnji razvoj be­se­dil­ne­ga ure­je­val­ni­ka Vi, ki se odlikuje po številnih raz­ši­ri­tvah, kot so ozna­če­va­nje sintakse, obsežen sistem pomoči, vgrajeno skrip­ti­ra­nje, samodejno do­pol­nje­va­nje kode in vizualno izbiranje besedila.

Ta od­pr­to­ko­dni program ponuja različne načine delovanja za urejanje datotek z navadnim besedilom in ga je mogoče upo­ra­blja­ti bodisi v terminalu bodisi kot sa­mo­stoj­no apli­ka­ci­jo z grafičnim upo­rab­ni­škim vmesnikom (GVim). Osrednja funkcija programa je urejanje pro­gram­ske kode.

Če Vim zaženete v konzoli, se upra­vlja­nje izvaja prek tip­kov­ni­ce. Običajno se program zažene skupaj z besedilno datoteko po na­sle­dnjem vzorcu:

vim [OPTIONS] FILE

Program Vim ponuja celovit uvod v program vimtutor, ki se prav tako zažene prek ukazne vrstice. V našem članku o osnovah ure­je­val­ni­ka Vim za Linux najdete tudi dodatne in­for­ma­ci­je o na­me­sti­tvi in različnih načinih delovanja programa.

Upra­vlja­nje omrežja

Upra­vlja­nje omrežja je v sistemu Linux enostavno tudi prek terminala. Ne glede na to, ali želite pre­iz­ku­si­ti povezavo, pridobiti podatke DNS, nastaviti vmesnik ali prenesti datoteke na drug ra­ču­nal­nik v omrežju, z na­sle­dnji­mi programi zadostuje en sam ukaz, da se vaš projekt začne izvajati.

1. arp

Program za ukazno vrstico arp omogoča dostop do ARP- pred­po­mnil­ni­ka ope­ra­cij­ske­ga sistema in njegovo upra­vlja­nje. Uporabite arp brez dodatkov, da v terminalu prikažete vsebino ARP-tabele.

arp [OPTION]

Poleg tega lahko izhod omejite z uporabo možnosti ali pa ustvarite ali izbrišete vnose:

• -a HOSTNAME = Omeji izpis na vnose za določena imena go­sti­te­ljev (al­ter­na­ti­va naslovu IP)
• -s HOSTNAME MAC_ADDRESS = Ustvari ARP vnos z določenim imenom go­sti­te­lja in naslovom MAC
• -d HOSTNAME = Izbriši vnos APR

2. iw

Program za ukazno vrstico iw se uporablja za kon­fi­gu­ra­ci­jo vmesnikov WLAN in pred­sta­vlja trenutno al­ter­na­ti­vo programu iwconfig. Ukaz temelji na podobni sintaksi kot ukaz ip:

iw [OPTIONS] OBJECT [COMMAND]

Možni predmeti so:

• dev NAME_OF_INTERFACE = Omrežni vmesnik
• phy NAME_OF_DEVICE = Naprava WLAN (po imenu)
• phy#INDEX_NA_NAPRAVO = Naprava WLAN (po indeksu)
• reg = re­gu­la­tiv­ni agent za kon­fi­gu­ra­ci­jo re­gi­o­nal­nih in državnih na­sta­vi­tev

Pregled možnih ukazov in možnosti najdete v ustreznem man-vpisu.

3. nslookup

Tako kot dig je tudi nslookup storitev za pre­po­zna­va­nje imen. Program za ukazno vrstico je na voljo v dveh načinih: in­te­rak­tiv­nem in ne­in­te­rak­tiv­nem. Če želite uporabiti nslookup v ne­in­te­rak­tiv­nem načinu, program zaženite skupaj z imenom go­sti­te­lja ali naslovom IP.

nslookup [OPTIONS] [HOST/IP]

Za zagon in­te­rak­tiv­ne­ga načina v terminalu vnesite ukaz nslookup brez dodatnih podatkov, nato pa vnesite imena go­sti­te­ljev ali IP-naslove, da se prikažejo ustrezni IP-naslovi ali imena go­sti­te­ljev.

Ker je program uradno zastarel, upo­rab­ni­kom pri­po­ro­ča­mo, naj namesto njega upo­ra­blja­jo različ dig.

4. rsync

Program za ukazno vrstico rsync omogoča sin­hro­ni­za­ci­jo datotek lokalno ali prek omrežja. V ta namen se pri­mer­ja­ta velikost in čas spremembe zadevnih datotek. Sintaksa ukaza je naslednja:

rsync [OPTIONS] SOURCE(S) TARGET

Ukaz rsync se običajno izvaja z možnostjo -a, ki za­go­ta­vlja, da se kopirajo vsi po­di­me­ni­ki in sim­bo­lič­ne povezave ter da se upo­šte­va­jo vse upo­rab­ni­ške pravice.

5. scp

Z ukazom Linux scp (kratica za »secure copy«) je prek terminala na voljo še en program za varen prenos podatkov v omrežju. scp kopira podatke z enega ra­ču­nal­ni­ka na drugega in uporablja omrežni protokol SSH. Od­je­mal­ski program deluje enako kot datoteka cp, vendar se uporablja na ravni celotnega sistema v skladu z naslednjo sintakso:

scp [OPTIONS] FILE [[user@]remote_host:]PATH

Pri navajanju poti do od­da­lje­ne­ga ra­ču­nal­ni­ka se na začetek vpišejo upo­rab­ni­ško ime in ustrezno ime go­sti­te­lja. Lokalne datoteke se izrecno navajajo z re­la­tiv­ni­mi ali ab­so­lu­tni­mi potmi.

Primer:

scp/home/max/images/image.jpg max@example.com:/home/max/archive

Dodatne možnosti vam omogočajo pri­la­ga­ja­nje načina prenosa in na­sta­vi­tev ši­fri­ra­nja.

6. tty

Ukazna vrstica tty izpiše imena datotek terminala, ki so določena kot stan­dar­dni vnos. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

tty [OPTIONS]

Ar­hi­vi­ra­nje in stiskanje

Linux ponuja različne teh­no­lo­gi­je, s katerimi je mogoče datoteke združiti in stisniti v arhive. Treba je opozoriti, da ne vsak arhiv vsebuje stiskanje. Zato se program tar – namenjen ar­hi­vi­ra­nju datotek – običajno uporablja v kom­bi­na­ci­ji s programom za stiskanje, kot so gzip, bzip2 ali xz.

1. gzip

gzip je program, s katerim lahko prek ukazne vrstice enostavno stiskate ali raz­pa­ki­ra­te datoteke. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

gzip [OPTIONS] FILE(S)

Upo­šte­vaj­te, da gzip privzeto izbriše izvirno datoteko v okviru postopka pakiranja. To lahko pre­pre­či­te z uporabo možnosti -k. Program lahko po potrebi uporabite za več datotek hkrati. Vsaka izhodna datoteka se pretvori v ločeno datoteko gz. Če želite več datotek shraniti v en sam stisnjen arhiv, uporabite gzip v kom­bi­na­ci­ji z arhivskim programom tar.

Če želite raz­pa­ki­ra­ti datoteko gz, uporabite ukaz gzip z možnostjo -d.

2. bzip2

Pri­lju­blje­na al­ter­na­ti­va programu gzip je program za ukazno vrstico bzip2. Ta uporablja enako sintakso kot gzip, vendar temelji na tri­sto­penj­skem postopku stiskanja, ki omogoča znatno višjo stopnjo stiskanja. Datoteke, stisnjene z bzip2, imajo končnico .bz2. Za stiskanje datotek uporabite bzip v skladu z na­sle­dnjim vzorcem:

bzip2 [OPTIONS] FILE(S)

bzip2 se lahko uporabi tudi za arhive tar. Raz­pa­ki­ra­nje poteka enako kot pri gzip in se izvede s pomočjo opcije -d.

3. xz

Program za ukazno vrstico xz pretvarja datoteke v is­to­i­men­ski format za stiskanje podatkov xz. Klic programa poteka po istem vzorcu kot pri gzip in bzip2.

xz [OPTIONS] FILE(S)

Datoteke, stisnjene s xz, imajo končnico .xz. Raz­pa­ki­ra­nje poteka enako kot pri gzip in bzip z uporabo možnosti -d. Uporabite lahko tudi ukaz unxz.

Tako kot datoteke gz in bz2 tudi datoteke xz niso arhivske datoteke. Če želite več datotek združiti v eno stisnjeno datoteko xz, boste morali poleg tega programa za stiskanje uporabiti tudi arhivsko orodje tar.

4. cpio

Arhivski program cpio (kratica za »copy in, copy out«) omogoča za­pi­so­va­nje podatkov v arhivsko datoteko (.cpio) in njihovo iz­pi­so­va­nje iz nje.

Upra­vlja­nje particij

Če želite v sistemu Linux dostopati do da­to­teč­ne­ga sistema na drugem razdelku, ga morate najprej vključiti v imeniško strukturo ope­ra­cij­ske­ga sistema. To se imenuje »pri­klju­či­tev« razdelka. Po potrebi lahko to storite prek gra­fič­ne­ga upo­rab­ni­ške­ga vmesnika. Programi za ukazno vrstico, kot so lsblk, blkid in mount, prav tako omogočajo pri­do­bi­va­nje in­for­ma­cij o pri­klju­če­nih blokovnih po­mnil­ni­ških napravah ter njihovo pri­klju­či­tev ali odklop po potrebi.

1. lsblk

Uporabite ukaz lsblk (kratica za »list block devices«) za prikaz vseh pri­klju­če­nih blokovnih po­mnil­ni­ških naprav in particij v obliki drevesne strukture. Te pa niso nujno vključene. Ukaz se uporablja v skladu z naslednjo sintakso:

lsblk [OPTIONS]

Po potrebi je mogoče izhodne podatke in seznam želenih atributov posamično pri­la­go­di­ti z uporabo opcije -o (–output), da se pridobijo dodatne in­for­ma­ci­je, kot so iden­ti­fi­ka­cij­ska številka (UUID), datotečni sistem (FSTYPE) ali stanje (STATE).

V privzetih na­sta­vi­tvah se prazne po­mnil­ni­ške naprave pre­sko­či­jo. Če želite v pregled vključiti tudi te, uporabite lsblk v kom­bi­na­ci­ji z možnostjo -a (–all). Če želite pridobiti podatke le o določeni napravi, uporabite lsblk po na­sle­dnjem vzorcu:

lsblk [OPTIONS] DEVICE

2. blkid

Podobno kot lsblk tudi blkid izpiše podatke o pri­klju­če­nih blokovnih po­mnil­ni­ških napravah. Uporabite blkid v skladu z na­sle­dnjim vzorcem, da pridobite iden­ti­fi­ka­cij­sko številko (UUID) in vrsto da­to­teč­ne­ga sistema (TYPE) vseh pri­klju­če­nih blokovnih po­mnil­ni­ških naprav.

blkid [OPTIONS]

Za izpis v obliki tabele uporabite možnost -o v kom­bi­na­ci­ji z vre­dno­stjo list. blkid lahko omejite tudi na izbrano napravo:

blkid [OPTIONS] DEVICE

Razno

Naslednji seznam vsebuje dodatne osnovne ukaze za Linux, ki ne sodijo v nobeno od prejšnjih kategorij.

1. vzdevek

Ko­mu­ni­ka­ci­ja z lupino poteka običajno prek ukazov, s katerimi lahko zaženete programe z istim imenom v ukazni vrstici. Za vsako dejanje, ki ga želite izvesti prek terminala, uporabite ukaz za zagon programa. Ukaz Linux alias vam omogoča, da za ukaze za zagon programov določite kratka imena. Uporabite alias v skladu z na­sle­dnjim vzorcem:

alias NICKNAME= 'COMMAND'

Na­do­me­sti­te na­do­me­stni znak COMMAND s katerim koli ukazom v ukazni vrstici, vključno z možnostmi. S tem boste povezali vsta­vlje­ni niz za na­do­me­stni znak NICKNAME.

2. ob

Za izvedbo časovno nad­zo­ro­va­ne­ga ukaza zaženite program za ukazno vrstico at v skladu z na­sle­dnjim vzorcem.

at TIME

Nato vnesite ukaz in zaprite in­te­rak­tiv­ni način s tipkama [CTRL] + [D].

3. kal

Uporabite cal po na­sle­dnjem vzorcu, da v terminalu prikažete koledar.

cal [OPTIONS] [[MONTH] Year]

4. pr

Za pripravo be­se­dil­nih datotek za tiskanje uporabite program za ukazno vrstico pr. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

pr [OPTIONS] File

V privzetih na­sta­vi­tvah pr ustvari glavo strani, ki vsebuje ime datoteke, trenutni datum in številko strani.

5. scenarij

Program za ukazno vrstico script omogoča snemanje ter­mi­nal­ske seje v datoteko typescript. Če v typescript že obstaja posnetek prejšnje seje, se ta prepiše. Snemanje se samodejno začne ob zagonu programa:

script

Za zaključek snemanja uporabite kom­bi­na­ci­jo tipk [CTRL] + [D]. Če želite posnetek shraniti v drugo datoteko namesto v typescript, vnesite script skupaj z imenom datoteke ali potjo do nje.

6. in naslednje

Z ukazom seq izpišite številčno zaporedje v stan­dar­dni izhod. Določite začetno vrednost, končno vrednost in korak (neobvezno).

seq [OPTIONS] STARTVALUE INCREMENT ENDVALUE

7. tasksel

Program za ukazno vrstico tasksel služi kot pomoč pri na­me­sti­tvi stan­dar­dnih aplikacij (poštni strežnik, strežnik DNS, strežnik OpenSSH, strežnik LAMP itd.). S tem orodjem lahko v pravilnem zaporedju samodejno namestite vse pakete in programe, potrebne za določeno nalogo. Z ukazom tasksel in opcijo --list-tasks lahko prikažete seznam vseh raz­po­lo­žlji­vih stan­dar­dnih aplikacij.

tasksel --list-tasks

Če želite pridobiti več in­for­ma­cij o stan­dar­dni apli­ka­ci­ji s seznama, uporabite tasksel skupaj z možnostjo --task-desc in ustrezno nalogo. Če želite prikazati seznam vseh paketov, ki sodijo v nalogo »mail-server«, uporabite tasksel v kom­bi­na­ci­ji z možnostjo --task-packages.

Če želite namestiti vse pakete stan­dar­dne apli­ka­ci­je, uporabite podukaz install. Za to po­tre­bu­je­te pravice skrbnika.

8. tee

Ukaz Linux tee se uporablja za pod­vo­ji­tev izhodnih podatkov programa. En izhod se posreduje na stan­dar­dni izhod, drugi pa se zapiše v datoteko, določeno z ukazom tee.

tee [OPTIONS] FILE

tee se običajno uporablja v kom­bi­na­ci­ji z ope­ra­tor­jem za pre­u­sme­ri­tev Pipe (|).

ls | tee example.txt

9. čas

Uporabite ukaz time po na­sle­dnjem vzorcu, da ugotovite, koliko časa so programi, ki ste jih zagnali prek terminala, že v teku.

time [OPTIONS] Command [ARGUMENTS]

10. tr

Uporabite tr za izbris želenega niza znakov ali njegovo zamenjavo z drugim. Pri tem tr prebere po­dat­kov­ni tok stan­dar­dne­ga vhoda (npr. datoteke) in ga zapiše na stan­dar­dni izhod v skladu z želeno spremembo. Če želite en niz znakov zamenjati z drugim, uporabite tr z dvema ar­gu­men­to­ma.

tr OPTION CHARACTERSET1 CHARACTERSET2

Drugi argument (CHA­RAC­TER­SET2) nadomesti prvega (CHA­RAC­TER­SET1). Če želite izbrisati zaporedje znakov, uporabite tr z možnostjo -d in kot argument vnesite niz, ki ga želite izbrisati.

tr -d CHARACTERSET

Program za ukazno vrstico se običajno uporablja v kom­bi­na­ci­ji z ope­ra­cij­ski­mi znaki za pre­u­sme­ri­tev (< in >) za spre­mi­nja­nje datotek.

tr 'a-z' 'A-Z' < example1.txt > example2.txt

tr prebere vsebino datoteke example1.txt, male črke od a do z nadomesti z velikimi črkami in izpis zapiše v datoteko example2.txt.

11. stena

Program za ukazno vrstico wall omogoča po­ši­lja­nje sporočil vsem upo­rab­ni­kom, re­gi­stri­ra­nim v sistemu. Če želite poslati sporočilo, program zaženite z na­sle­dnjim ukazom:

wall

Potrdite klic programa s tipko [Enter] in vnesite sporočilo. Nato ponovno potrdite s tipko [Enter] in sporočilo pošljite s kom­bi­na­ci­jo tipk [CTRL] + [D]. Vsi upo­rab­ni­ki, re­gi­stri­ra­ni v sistemu, bodo vaše sporočilo prejeli kot obvestilo v terminalu. Opozoriti je treba, da morate drugim upo­rab­ni­kom omogočiti dostop za pisanje v vaš terminal, da bodo lahko prejemali sporočila. Za to uporabite ukaz mesg:

Če želite vsebino datoteke poslati vsem re­gi­stri­ra­nim upo­rab­ni­kom, uporabite wall v kom­bi­na­ci­ji s pre­u­sme­ri­tvi­jo vnosa in ustreznim imenom datoteke:

wall < FILENAME

12. ogled

Program za ukazno vrstico watch omogoča na­sta­vi­tev ukaza, ki se izvaja v rednih časovnih pre­sled­kih. Klic programa temelji na naslednji sintaksi:

watch [OPTIONS] COMMAND

Časovni interval, v katerem se bo izvedel ukaz iz watch, se določi z možnostjo -n SECONDS. watch za­klju­či­te s kom­bi­na­ci­jo tipk [CTRL] + [C].

13. WC

Ukaz Linux wc (okrajšava za »word count«) na zahtevo izpiše število vrstic, besed, črk, znakov in/ali bajtov v besedilni datoteki. Splošna sintaksa ukaza je naslednja:

wc [OPTIONS] FILE

Če se wc zažene brez pa­ra­me­trov, je izpis enak vzorcu LINES WORDS CHARACTERS FILE. Za filtriran izpis program v ukazni vrstici podpira naslednje parametre: -l (vrstice), -c (bajtov), -m (znakov), -L (dolžina najdaljše vrstice) in -w (besed).

14. xargs

Z ukazom Linux xargs lahko izhod prej­šnje­ga ukaza prenesete v nov ukaz kot argument. Običajno se ta ukaz uporablja skupaj z ukazom Pipe (|) kot operator za pre­u­sme­ri­tev. xargs uporabite v skladu z naslednjo sintakso:

COMMAND1 | xargs [OPTIONS] COMMAND2

xargs se lahko uporabi na primer v kom­bi­na­ci­ji z ukazom find. V na­sle­dnjem primeru find poišče vse datoteke v trenutnem imeniku, ki ustrezajo iskalnemu izrazu *.tmp, in njihova imena izpiše na stan­dar­dni izhod. Tam se imena datotek iz xargs sprejmejo in po­sre­du­je­jo kot argumenti ukazu rm.

find . -name '*.tmp' | xargs rm

Ta pregled sicer ni popoln, vendar vsebuje osnovne ukaze sistema Linux z izbranimi primeri uporabe za vsakdanje delo z ope­ra­cij­ski­mi sistemi tipa Unix. Podroben opis tukaj pred­sta­vlje­nih programov za ukazno vrstico ter vseh drugih ukazov najdete v pri­roč­ni­ku za vaš ope­ra­cij­ski sistem. Spletna različica teh strani s pomočjo in do­ku­men­ta­ci­jo je na voljo v okviru projekta Linux man-pages, ki ga vodi Michael Kerrisk.