vCPU-ji so vir­tu­a­li­zi­ra­ne različice fizičnih CPU-jev in osnovni sestavni del ra­ču­nal­ni­štva v oblaku. Glavna prednost teh vir­tu­a­li­zi­ra­nih ra­ču­nal­ni­ških enot je njihova dobra ska­la­bil­nost, zato imajo pomembno vlogo pri go­sto­va­nju v oblaku.

Kaj počne vCPU?

vCPU (Virtual Central Pro­ces­sing Unit) je vir­tu­a­li­zi­ra­na različica fizičnega CPU. Z drugimi besedami, vCPU-ji so centralne krmilne enote v vir­tu­al­nih strojih (VM) in oblačnih okoljih. Današnji večjedrni pro­ce­sor­ji se lahko upo­ra­blja­jo ne le kot en sam vCPU, ampak tudi kot osnova za več vir­tu­al­nih CPU-jev. Število po­ten­ci­al­nih vCPU ni povezano s številom jeder in niti (glej več­ni­tnost), ampak je rezultat na­sle­dnje­ga izračuna:

(Niti x jedra) x število fizičnih pro­ce­sor­jev = število vCPUs

vCPU-ji so pro­gram­ske im­ple­men­ta­ci­je fizičnih predlog, ki jih ope­ra­cij­ski sistem zazna kot prava pro­ce­sor­ska jedra. Vsaka virtualna naprava potrebuje vsaj en vCPU. Vendar pa je mogoče, odvisno od scenarija, po potrebi dodeliti tudi več vir­tu­al­nih cen­tral­nih procesnih enot.

Kakšne so prednosti vCPU-jev?

Virtualni pro­ce­sor­ji imajo v pri­mer­ja­vi s fizičnimi pro­ce­sor­ji nekaj pomembnih prednosti. Glavne prednosti so:

  • povečana pri­la­go­dlji­vost
  • iz­bolj­ša­na učin­ko­vi­tost
  • večja pri­la­go­dlji­vost
  • nižji stroški

Odlična lastnost vir­tu­a­li­za­ci­je je tudi izjemna pri­la­go­dlji­vost strojne opreme. V vir­tu­al­nem ra­ču­nal­ni­ku se lahko na primer upo­ra­blja­jo vCPUs iz več različnih fizičnih go­sti­te­ljev. To pomeni, da se zmo­glji­vost pro­ce­sor­ja lahko enostavno prilagodi povečanju delovne obre­me­ni­tve.

Če vCPU-ji niso več potrebni, jih je mogoče preprosto uporabiti za druge VM-je. To je še posebej koristno za ponudnike go­sto­va­nja, saj je mogoče osnovno in­fra­struk­tu­ro na posebej učinkovit način razdeliti med stranke. Tudi upo­rab­ni­ki imajo od tega koristi, sajlahko pri­la­go­dlji­vo pri­la­ga­ja­jo zahteve za vCPU-je. Ker ni fiksne strojne opreme, je lažje povečati ali zmanjšati zmo­glji­vost pro­ce­sor­ja za strežnike v oblaku ali virtualne zasebne strežnike.

Učin­ko­vi­tost in pri­la­go­dlji­vost vCPU je pred­no­stna tudi v smislu stroškov. Na enem go­sti­telj­skem sistemu je mogoče izvajati več ope­ra­cij­skih sistemov, vključno z ustrezno pro­gram­sko opremo. To pomeni, da se raz­po­lo­žlji­va računska moč optimalno izkoristi, kar v mnogih primerih zmanjša potrebo po dodatni strojni opremi.

Tip

Več o razlikah med vir­tu­a­li­zi­ra­ni­mi in fizičnimi cen­tral­ni­mi pro­ce­sni­mi enotami lahko preberete v našem članku„CPU vs. vCPU“.

Kdaj se upo­ra­blja­jo vCPU-ji?

vCPU-ji so bistveni za delovanje ra­ču­nal­ni­štva v oblaku. Kadar je strojna in pro­gram­ska oprema na voljo v oblaku, se upo­ra­blja­jo virtualne ra­ču­nal­ni­ške enote. Te se upo­ra­blja­jo na primer kot del shra­nje­va­nja v oblaku, go­sto­va­nja stre­žni­kov ali pri uporabi ra­ču­nal­ni­ka v oblaku, kot je Windows 365. Koliko vCPU-jev je dejansko potrebnih, je odvisno od vaše delovne obre­me­ni­tve. V mnogih primerih zadostuje en do dva vCPU-ja. Za bolj zahtevne delovne obre­me­ni­tve, kot so po­dat­kov­ne baze, e-pošta ali igralni strežniki, so zahteve višje. To velja tudi za uporabo fizičnih ra­ču­nal­ni­ških enot.

Platforme za kon­tej­ner­je, kot je Docker, so še ena vrsta vir­tu­a­li­za­cij­ske teh­no­lo­gi­je, ki temelji na vCPU-jih. Za razliko od vir­tu­al­nih strojev, kjer so vir­tu­a­li­zi­ra­ni popolnoma funk­ci­o­nal­ni sistemi, platforme za kon­tej­ner­je vir­tu­a­li­zi­ra­jo le posamezne apli­ka­ci­je.

Kako iz­ra­ču­na­ti zahteve za vCPU

V vir­tu­a­li­zi­ra­nem okolju je velik izziv za­go­to­vi­ti dovolj vCPU-jev, ne da bi pri tem za­pra­vlja­li ra­ču­nal­ni­ško moč. Da bi ugotovili, koliko vCPU-jev po­tre­bu­je­te, lahko kot referenco uporabite število fizičnih jeder, ki bi jih po­tre­bo­va­li. Če na primer pro­gram­ska oprema (ne pozabite na ope­ra­cij­ski sistem) zahteva osem fizičnih jeder, morate vir­tu­al­ne­mu okolju dodeliti osem vCPU-jev.

Če se kasneje zahteve povečajo, ker začnete hkrati izvajati več aplikacij ali projekt postane bolj zapleten, lahko preprosto povečate število vCPU-jev. Ko se zahteve zmanjšajo, preprosto zmanj­šaj­te število vCPU-jev.

Za ra­ču­nal­ni­ško in­ten­ziv­ne delovne obre­me­ni­tve je prav tako ključnega pomena, da so vCPU-ji dodeljeni različnim fizičnim CPU-jem. Če imate na primer strojno opremo z dvo­je­dr­nim CPU-jem (2 fizična in 4 logična jedra) kot izhodišče, morate za optimalno delovanje štiri logična jedra razdeliti na naslednji način:

  • Prvi virtualni stroj dodelite logično jedro 0 in logično jedro 2. To sta prvi jedri dvo­je­dr­nih pro­ce­sor­jev, ki so fizično nameščeni. Raz­po­lo­žlji­vi viri morajo biti zadostni za izvedbo delovne obre­me­ni­tve.
  • Medtem lahko logično jedro 1 in logično jedro 3 (druga jedra fizičnih dvo­je­dr­nih pro­ce­sor­jev) uporabite za drugi virtualni stroj za delovne obre­me­ni­tve, ki nimajo visokih zahtev, na primer za strežnik DNS.
Go to Main Menu